Pesnik s polnim delovnim časom…

Nekoč so me, z neko odločbo, kot samozaposlenega v kulturi, opredelili kot »pesnik s polnim delovnim časom.« Priznam, tako bebavo prikupna se mi je zdela zadeva…

 

Prva bebava prikupnost je v tem, da je bila odločba izdana s strani nekega ministrstva, celo tistega, ki je, pravijo, kulturi namenjeno. In na ministrstvu naj bi bili zaposleni celo takšni, ki naj bi poznali narave določenih del, tistih, kakopak, s področja ustvarjanja, kulturnega, bojda. Ali, ne vem, ustvarjanja kulture? Da bi bila zadeva pravilneje formulirana…

Ne vem, si lahko ljubitelj glasbe, in si to zgolj in samo za nek, posebej opredeljen, del dneva? Si lahko, denimo, pesnik, za nekih osem ur dnevno, potem pa slečeš svojo pesniško uniformo, in postaneš ne-pesnik?

Ja, vprašanje jezika, taistega, za katerega naj bi bilo (tudi) taisto ministrstvo zadolženo, da ga hrani in brani, da skrbi zanj, da ga, ne nazadnje, tudi spoštuje, in ga, posledično, skuša čim bolj pravilno uporabljati… pesnik, da, kot opredelitev poklica, potem pa nekje drugje, v ne vem katerih vrsticah, z zaposlitvijo, opredeljeno v polnem delovnem času…

 

Drugo prikupno bebavost sem že pri prvi, jezikovni, omenil. Že res, da obstajajo »pesniki«, ki žigosajo svoj prihod na delo, in z dela, pa še za čas za malico vmes poskrbijo, a so to, žal, ali pa k sreči, zgolj in samo – »pesniki«. Domnevam, da večinoma »sodobno poezijo« zapisujejo. Tisto, ko posamezne stavke (bi moral zapisati povede?!) v tozadevne verze razporejajo. In je moč marsikaj slišati, in brati, ter se, ob tem, povprašati – pisec razume, to, kar je zapisal?

Očitno tam, kjer naj bi vedeli, ker naj bi se s tem tudi življenjsko ukvarjali, na ministrstvu torej, ne vedo, da je sleherno tvorjenje, sleherna ustvarjalna dejavnost neizogibno povezana tudi z – navdihom! In da zna biti navdih prepihu podoben, nekemu vetru – privrši, v presenečenje, z neba, frči nekaj časa, potem pa potihne. Ali pa tudi ne, vseeno, zagotovo pa ne zna na uro gledat. Barabež, samo ko pomislim na neke svoje knjige, tudi nekaj tednov mi niso pustile, da bi vsaj eno noč, v celoti, prespal…

Potemtakem – če si nekakšen avtor, potem si to štiriindvajset ur na dan, malodane celo svoje življenje. S polnim delovnim časom, ki ga vetrič odreja.

 

Tretja prikupna bebavost je v tem, da nihče, s strani pooblaščenih, ni ugotavljal prekomernega, potemtakem nadurnega dela! In izhajajočega »zaslužka«. Če delaš več, kot je dnevna/tedenska/mesečna obveznost, pa če iz tega presežnega dela tudi nekaj zaslužiš, za zaslužek plačaš višje dajatve, kot so tiste, ki veljajo za običajno, recimo temu standardno delovno obveznost. Pa bi mi morali dodatno neke prispevke, in dajatve zaračunavat, po »logiki« teh, seveda, ki so odločbo s tako »odličnim« naslovom opredelili. A niso, k sreči. Četudi ne vem – jih je vsaj po tem vprašanju pamet srečala, pa so upoštevali družbeno koristnost ustvarjalnega dela, ki se, resnici na ljubo, prav nikjer ne izkazuje, ali pa so upoštevali neko drugo, kruto, dejstvo, to, da – vsi poustvarjalci, pa knjižničarji, pa založniki, pa prodajalci, pa… k vragu, ves vražji nabor nekih, ki na račun sadov tujega dela (čim lepše) živijo, (za)služijo, praviloma, krepko več, kot zaslužijo tisti, ki jim samo možnost nekaj-početi-in-s-tem-služiti omogočajo? Avtorji.

 

Četrta prikupna bebavost?

Že v prvi odločbi (izdajane so bile za obdobja štirih let) je pisalo, da je moje delo družbenega pomena. In moje delo, konkretneje, sadovi mojega dela so se kopičili, ne samo iz leta v leto, pač pa dobesedno iz dneva v dan. Nikoli me ni vleklo, da bi romane pisal, in posameznega leta in leta ustvarjal…

In bolj kot sem pisal, bolj kot so mi objavljali, večje, kot je bilo število knjig, ki so nosile bodisi samo moje ime, ali pa tudi, bolj sem moral – ob naslednji odločbi dokazovati, da je »moje delo družbenega pomena«. Potemtakem sem to moral dokazovati taistim, ki so s svojo prvo odločbo to že sami ugotovili…

In sem celo zaslužil, ko sem cesarju dal, kar je odredil, da mu pripada, celo dobro plačo neke pridne čistilke. S tem, da je bil njen delovni čas osem ur dnevno. Da je imela dopust, in bolniško. In regres. In je bila, po prejemkih, celo bolj »družbenega pomena«…

 

In sem opustil to »družbeno pomembnost«, tam, nekje v času tretje odločbe. Bojda sem (vsaj bil) med sila redkimi, ki so zmogli, izključno na temelju lastnega dela, toliko časa zdržati. In sem jo opustil tudi zaradi raznih birokratskih zadolžitev, izpolnjevanj nekih obrazcev, bolj kot ne, samih sebi namenjenih. In radi nekih želja, da bi v podobi akontacije odrejali plačevanje dohodnine, pri čemer nihče ni upošteval sila preprostega dejstva, da nikjer nimaš zagotovila o tem, da ti bodo objavili, kaj šele, da bodo tudi svoje obveznosti (četudi ne pravočasno) poravnali…

 

Ja, in tu sem dospel do zadnje, vsaj meni znane, pete prikupne bebavosti. Zapisane v podobi besed »družbenega pomena«. Ko ugotoviš, da nisi niti zadnja luknjica na piščali, a se »družba« nate sklicuje. Češ da celo za njeno prepoznavnost deluješ, pa jezik ohranjaš, ga, morda, tudi razvijaš, plemenitiš, in celotno brezoblično maso »ozaveščaš« in na (še) višjo raven dvigaš. Hm, je lahko, ta masa, sploh še višje, kot že itak je?! In…

 

V času svojega statusa samozaposlenega, sem taistemu ministrstvu poslal nek rokopis, namenjen osnovnošolskim otrokom, tistim mlajšim. In so tam neki »strokovnjaki« ugotovili, da – pisanje za otroke ni primerno. In ga, kakopak, niso podprli, v podobi, da bi omogočili, ali vsaj pri tem sodelovali, izid knjige.

Taisti rokopis sem nekaj let za tem poslal neposredno neki založbi. In odločili so se, da ga oživijo, mu dajo knjižno podobo. In ta knjiga, to isto za-otroke-neprimerno-pisanje, je postala v izboru celoletnih izdanih knjig (ne vem koliko sto jih je bilo takrat) ena od (v kolikor me spomin ne vara) treh knjig, ki so prejele neko lepo priznanje, lepe ocene, in je bila opredeljena kot didaktični pripomoček, za katerega bi bilo priporočljivo, ko bi ga v vsaki (osnovno)šolski knjižnici imeli…

 

Ja, prikupne znajo biti, razne bebavosti. Ni kaj. Samo preživeti jih je treba znat.