Presežno

Presežno mi je, presežno,

v jetra, in prek glave,

od te vražje zabave,

življenje imenovane…

 

V mimohodu, bolj bežno,

kar zmore sijati, in greti,

da za vse, kar zna razdreti,

dovolj časa ostane…

 

In z leti se zna nabrati,

pa še v zadnjo poro priti,

v želji, da gre zagreniti,

da še bolj bi žgalo…

 

Ti še zadnje zvezde sklati,

zlahka v blato jih pomeče,

da temačnost se razvleče,

v vse, kar je ostalo…

 

Presežno mi je, presežno.

V jutra, v dneve in v noči,

v korake in v poti;

in vse manj trpežno…