S svetlobo in s temo…

Pravijo, da ima vse svojo ceno. Takšno ali drugačno. In jo ima, tudi življenje. Marsikdaj sila visoko.

 

Najlažje je tam, kjer so zadeve obrobne, zgolj in samo potrebne, bodisi za samo živetje, bodisi za njegovo lajšanje, lepšanje. Tam veš, brez česa ne zmoreš, niti obstati, in veš, koliko zmoreš plačati, za določeno zadevo, pa – če ne sežeš do nje, si nek nadomestek najdeš, in je težava, prav tako, urejena. Morda nisi najboljšega vrča kupil, a vsaj vodo drži…

 

Težje je tam, kjer tisto, za kar naj bi plačal, in kar naj bi sotvorilo tvoje življenje, ne zgolj živetja, posega, dobesedno, vate. In te, hočeš nočeš, sili v odločitev o tem, ali boš ostal to, kar si, in samemu sebi zvest, ali boš dopustil, da te spremeni, da, v končni fazi, samega sebe zanikaš.

 

Pri teh zadevah se, kakorkoli že obrneš, soočaš z dejstvom, ki govori, da za sleherno odločitev – plačaš! Drago. Le da za določene še dražje, še več, plačaš s samim seboj, s tem, da samega sebe, v bistvu, prodaš. In to narediš le zaradi tega, da bi, tozadevno, sebi ustregel, in dospel do nečesa želenega.

 

So zadeve, ki imajo krepko previsoke cene. Vse, ki terjajo samozanikanje. In še zdaleč tega niso vredne, te zadeve. Je že bolje, četudi jih še tako pogrešaš, in si jih še tako želiš, da ostaneš brez njih. In vsaj veš, pri čem si, pri tem, da si samemu sebi isti ostal, da lahko samemu sebi, v zrcalu, resda, v oči pogledaš.

 

Denimo, da obstaja krogla. Takšna, kakršne so tiste steklene, katere potreseš, pa v njih »sneži«. In v tej krogli je svetloba. In rad imaš, to svetlobo. A je v tej krogli tudi tema, katere pa ne maraš. In ta krogla sama od sebe odloča o tem, kdaj bo svetloba svetila, kdaj pa tema temnila. In ne jamči, ničesar, niti tega, da boš vsaj desetino časa smel svetlobo uživati.

 

Kakopak, če ima vse svojo ceno, potem jo ima tudi ta krogla. Pa recimo, da je tista vidna, že takoj, nabavna cena sila nizka, in nakup krogle ne predstavlja nikakršne težave. In recimo, da si to kroglo želiš zato, ker ti, načeloma, seveda, edina zmore svetlobo ponuditi, in dati. Potem pa, ko jo kupiš, in prineseš, v nek svoj kot…

 

Potem pa se krogla odloči, da ti s kančkom svetlobe postreže, tako, na hitro, za nekaj trenutkov, toliko, da se vzradostiš, da ob videnem poletiš, neobvladljivo srečen… za tem, takoj za tem pa sprosti temo, da svetloba v njej ponikne, in je ni več. Morda celo nikoli.

 

Nehvaležno, sila nehvaležno, in boleče, je treščiti, z nekih višav pričakovanj, na trdna tla, na katerih se z dejstvi soočiš. In ko to spoznaš, takrat šele ugotoviš, da cena krogle, tista, katero si uspel plačati, še zdaleč ni končna. Da je, v bistvu, samo uvod v tisto dejansko, da je neka farsa, laž, ki te je dobro za nos potegnila, in je to naredila zato, da ti pošteno zaračuna, da te dobesedno odere. Tako odere, da ti tudi nasmeh z obraza potegne, in ga nadomesti z bolečino. S temo, ki se še v oči zajeda. Da postanejo prazne, takrat, ko jim kapljice izsuši, brez ene same, še najmanjše zvezde.

 

Ne, nikakor ni dobro takšne krogle kupovati. Tudi takrat ne, ko bi bil čas svetlobe in teme porazdeljen, pa bi te pol dneva grela, drugo polovico pa ledenela. Ti pa slednjega ne želiš, ne prija ti, nasprotno, v bolečino te vodi.

In ugotoviš, da je celo najnižja cena, tozadevno, krepko previsoka, zate, tebi. Ker plačuješ s svojim življenjem. Ki se spremeni, korenito. Če drugega ne, izpuhtijo mu pričakovanja, tista v dobro, svetlo usmerjena.

 

In koliko življenj dobesedno puhti, ob tem, ko nabavljajo tiste zadeve iz prve opredelitve, tiste, ki, četudi drage, in marsikdaj povsem nepotrebne, še vedno manj stanejo, kot one, ki te utegnejo požreti, da te malodane nič ne ostane.

Če že za obrobnosti plačaš, kako šele plačuješ za vsebinske zadeve?! Za vse tisto, kar ne govori samo o tem, ali težje – lažje, grše – lepše, nezadovoljno – zadovoljno… živiš, pač pa o tem, če sploh živiš, ob tem, kar si si omislil imeti, početi, in ti svojo ubijalsko ceno zaračunava.

 

Ne, bojim se krogle, v kateri sta svetloba in tema družno ujeti. In se je bojim še toliko bolj, kolikor niti najmanjšega jamstva nimam, da bo svetloba sploh smela živeti. Jaz pa prav svetlobo potrebujem.