Večer kot večer

Večer, kot večer. Z menoj sem jaz.

Za danes le misli so mi še ostale.

In trudnost vse bolj se polega v obraz,

med gube, ki so mi v življenju pognale…

 

Imam, kar imam. Se mi je nabralo.

Več v meni, kot izven, in prav je tako.

In je, med nabranim, zato, da bi žgalo,

da ne bi prav zlahka me vzelo nebo…

 

Večer, kot večer. Zaslon, cigareta.

In ura na zidu, in čas, ki puhti.

Vse manj, kot ga je, se lepše obeta,

od krempljev njegovih že dolgo boli…

 

Hotel, ne hotel, je zdaj že vseeno,

nikamor dospel, ne skrenil s poti.

Za hrbtom ostaja, kar je izgubljeno,

v naprej pa dobiti ničesar več ni…

 

Večer, kot večer. Jaz v njem le potrata.

Mineva, da mine, da se umiri.

Nekoč mi donela je pesem škržata,

s tišino spomin se v čas zavrti…

 

Sejal sem, sejal, a čudna semena,

v nasprotja so neka se znala odet,

pa mi je nositi, do konca, bremena,

vsega, kar od setev sem zmogel požet…

 

Večer, kot večer. Kot včeraj, kot pride.

Zaspale so zvezde, z neba zre oblak.

Enako do konca prav vse se izide,

zaslon, in beseda, in misel, tobak…