Znam se
smejat na svoj račun. Pravzaprav mi je to edini smeh, ki se lahko malodane
kadarkoli porodi,
in mu
temeljev nikoli ne umanjka….
Njegov
izvir je neizčrpen. Prevečkrat sem namreč, v življenju, nekaj pričakoval, in
pričakovano iskal, prevečkrat sem upal, in v upanja korake polagal, prevečkrat
snoval, meneč celo, da se bo udejanjilo, in, očitno, sem prevečkrat tudi
zaupal. Pri čemer je povsem dovolj, če je eno samo zaupanje preveliko, pa na
njem zna tudi nek svet stati, o nekih svojih bodočih jutrih sanjariti, in to
početi tako močno, da ga…
Ja,
dovolj je, da se enkrat samkrat kot kapitalen bedak izkažeš, predvsem samemu
sebi, pa veš, do konca svojega življenja, da – si bedak! In to celo tak, da boš
tudi v naprej samemu sebi zvest ostal, pa niti najmanjšega jamstva nimaš za to,
da bi vedel, kako več grenkih pilul ne boš goltal. Ko pa se ne znaš obračati,
ko se ne znaš istemu obrazu najprej smejati, nato pa ga popljuvati.
Pa še
kako se znam smejat, na svoj račun! Ne nazadnje je to v bistvu edini smeh,
katerega zadnje čase prakticiram. Že res, tudi Malčici se smejim, in se smejiva
skupaj, a v tem primeru gre za smeh neke povsem drugačne vrste, za smeh,
kateremu še ne moreš reči, da ga življenje označuje, ker – kaj pa Mala ve o
življenju?! V čem le je podobna, taistemu?! V njej so čistost, spontanost,
iskrenost, v njej ni slabih namenov, ni sebičnega in brezpogojnega iskanja
nekih osebnih koristi, ona ali ima rada, ali pa nima, nikomur ne hinavi, in ne
snuje, kako bi na tuj račun do sebi ustreznega dospela. Predvsem pa se ne
prodaja, in tudi podaja ne, iz rok v roke.
Zadošča
že, za ta, moj smeh, trenutek, ko pomislim na nekaj, karkoli, kar sem v dobro
počel, potem pa, za nagrado, vse prej kaj drugega prejel, kot tisto, čemur
dobro rečemo. In mi zleti, z najhitrejšim možnim pospeškom, tisti, samemu sebi
namenjen, bedak! Prav ti je tako, ko pa si idiot! Od nekdaj, vse življenje
svoje, bedno, in boš do smrti ostal.
Morda
bi moral biti določenim celo hvaležen, ker so mi pomagali, do tega mojega
smeha, mi priskrbeli dovolj vsebin, zanj, morda pa bi moral biti zgolj jezen,
na samega sebe, ker sem se, kaže, prenizko sklanjal, včasih, pa omenjenim
dopustil, da so, z določenimi vsebinami, do mene prišli. A v tem, drugem
primeru, sem, v končni fazi, spet na istem, spet se lahko sebi smejim, češ –
bedak, čemu nisi mimo šel?!
Pa še
kako se znam smejat na svoj račun! In si v tem smehu marsikaj povem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar