Ko ne bi imel otrok…

Ja, tako razmišljam, da, ko ne bi imel otrok, tu, bi prodal svojo uboščino, kupil nek rabljen kombi, spokal svoje silno »premoženje«, pa se podal, nekam, proti jugu, in predvsem daleč, daleč, daleč… ter še dlje!

 

Taval bi, zgubljen, se ravnal po trenutnem vzgibu, dospeval, kamor nisem nameraval, skratka – popolnoma nič drugače mi ne bi teklo, življenje, kot mi že itak teče, samo – zrak bi bil čistejši, in namesto tukajšnjega kužnega bi neko novo srečal, pa – bi vozil z odprtim oknom, zrak v globine vdihaval in, vrag vedi, če se ne bi nekih, doslej neznanih mi, bakterij naužil, pa bi mi, ljubeznivo, in milostno, pomagale, da bi na tej svoji poti tudi do nekega cilja, konca, relativno zlahka, in ugodno, dospel.

 

Ko ne bi imel otrok, bi mi bilo še bolj vseeno, kot mi je sedaj. Ko mi ni povsem, ker mi biti ne sme. Vseeno mi je zame, v neposrednem smislu, v posrednem ni, bi jim še nekaj časa bil. Čeprav so starejši že veliki, in bi, zlahka, brez mene, kar tudi sicer izkazujejo, bi me, vsemu navkljub, pogrešali. Če za drugega ne, potem zaradi tega, ker se jim ne bi, tu in tam, in bolj poredko, štulil z nekimi mnenji. Previdnimi, predvsem pa nikakor vztrajnimi, raje prej popustijo, preden jim je v kot pokazano. Najmlajše pa… je najmlajše, vedno in povsod. Tudi ono bi me, zanesljivo, preživelo, verjetno relativno hitro tudi pozabilo, čeprav bi ji, nekje globoko, ostala neka igranja, in crkljanja, ne samo tista, ki k počitku vodijo. In bi ji ostal nek, njen, moja-moja, ko se stisne k meni, ter me tudi besedno do dna duše poboža. Ampak…

 

Ja, ko ne bi imel otrok. Je že bolje aktivno, pa hitreje stegniti se, kot prenašati, v sebi, na sebi, krog sebe vse, kar se neljubo izkazuje, in samo dodatno reže, seka v že tako odprte, nezaceljene rane. Pač, vsakdo sebe gleda, in vidi, in zlasti, kadar se prek hrbta ozira, da bi drugemu pogled namenil – kadar je zadnjica velika, se oči ob njo zataknejo!

 

Ko ne bi imel otrok. Neka mamba, v Afriki, kobra, v Indiji, ma, na Japonskem menda neka mini zelenka obstaja – deset sekund, in vse težave so, za vselej, odpravljene! Nič več ne boli, nobene sebičnosti več, nobene sprijenosti, samo še blažen mir, tišina do večnosti… nekoč izginule, kakopak.