Od
morja, do reke,
od gore,
do jame,
mi ni
več prepreke,
če vrag
me vzame,
spuhteli
obeti,
nek
jutri je mimo,
zdaj
zmore vzeti
samo –
bolečino…
Od
zvezde, do blata,
od sonca,
do niča,
vseeno
ti rata
spod
vražjega biča,
naj
jemlje, naj ruši,
krvi se
napije,
potolkel
je v duši,
v njej
prav nič ne sije…
Ni komentarjev:
Objavite komentar