Iz davnega nekega nekoč

Tudi ta je iz nekega nekoč, davnega nekega nekoč.

Iz zbirke Po sledeh minljivosti.

 

 

Si daleč, a vendarle blizu.

Te čutim v žilah, kosteh,

vsak dan mi pošiljaš svarila v nizu,

se te ne bojim, le zamira mi smeh.

 

Ne vem kdo ti koso je risal,

zakaj kdo o njej je sploh pel,

ti z njo neusmiljenost, krutost pripisal,

ne da bi spoznal te, dojel.

 

Je v tvojih rokah vsa pravica,

dosledna si do vseh stvari,

premnogim spokoj tvoj šepet da na lica,

zaspe z njim trpeče oči.

 

Si daleč, a vendarle blizu,

in ves čas deliva si pot,

tedaj, ko zamre v očeh mi nasmeh,

odrešiš, do slednje me zmot.