Iz neke daljne jeseni

Ja, nekoč jih nisem naslavljal, le ponujal sem jih, v branje. In tudi ta je iz tistega nekoč, iz zbirke Jesen 96.

 

 

Nekje moj kotiček je, vem, zagotovo,

v njem potok, gozdiček iz najlepših sanj,

srce v njem rodilo se spet bo, na novo,

popušča, preveč že naložil sem vanj.

Nekje so planjave, nekje mlade trave,

hitijo dišati, nekje je moj mir,

nekje so le ptice in pesmi sanjave,

nekje do neba se spuste želje v dir.

Nekje, v nekem času, nekoč bom spoznal,

drevo, pod katerim sem mlad se igral,

nekje so cvetlice in mehke steze,

v mislih se vračam, vesel spet, na nje…

Nekje moj kotiček je, vem, miren kraj,

čim bolj se odmikam, tem bolj grem nazaj,

nekoč, vem, tako je, ko se bom zbudil,

za vselej v kotičku se svojem bom skril…