(ob
Novem sebi v željah)
Želel
bi izpreči,
bremena
odvreči,
mi
znajo težiti,
ne dajo
miru,
da v
moji se duši
prav
nič več ne ruši,
kar šel
sem graditi,
vse šlo
je po zlu…
Vse
lažno izgine,
in z
njim bolečine,
so me
razdejale,
do
konca, in več,
če srcu
ni greti,
mu nič
ni želeti,
vse
zvezde so pale,
in
sanje šle preč…
Kaj
dobro in zdravo,
hudiču
v zabavo,
da še
dlje me kolje,
da še
bolj greni?!
Spokoja,
tišine,
in v
njej, da mi mine,
življenje
brez volje,
ki je,
da ga ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar