Odnaša čas

Odnaša čas, odnaša,

odpravi, kar mu gre,

pri tem prav nič ne vpraša,

razblini le, požre…

 

Odnaša, da odnese,

mu dana je ta moč,

pri tem prav nič ne znese,

nek klic, tja, v upe zroč…

 

Vsak dan je dan v izgubo,

vsak dan je manj nečesa,

in gre, kar gre, v pogubo,

brez vsakega slovesa…

 

Še zlasti, ko pomagaš,

in temu pridodajaš,

ravnanj svojih ne vagaš,

pač pa samo razkrajaš…

 

Odnaša čas, odnaša,

na koncu nič ostane,

spomin vse bolj ugaša,

in celijo se rane…

 

Potem pa, pač, enkrat,

ko sežeš, da bi vzel,

po tistem, kar bi rad

za sebe spet imel…

 

Takrat te zaboli,

ni najti ti, imeti,

ker sam v krasne tri

pustil si mu dospeti…