Resnica

Težave mi dela, ta, Resnica. Prepričan sem namreč, da je le z njeno pomočjo moč dospevati do tega, da sleherno težavo razrešiš, uspešno, in trajno, da do vzrokov zapletov dospeš, in jih, z Resnico, tudi odpraviš. Ja, in mi dela težave, pa ne zaradi tega, ker mi ne bi bila ljuba, ali, ker bi mi bila, iz nekega razloga moteča…

 

Res je, določenih stvari mi ni ljubo vedeti, ni mi ljubo zanje slišati, a to še ne pomeni, da mi ni ljuba Resnica, ki o njih govori! Daleč od tega, raje vem, pri čem sem, kot da se slepim, in se v nekih začaranih krogih vrtim, tozadevno želeč to vrtenje odpraviti, ker se kot jalovo, povsem neumno izkazuje, pa raje slišim tudi o grdih, slabih, nesprejemljivih… zadevah, a vsaj vem, na čem sem! Ne, zatiskanje oči, pred Resnico, še nikoli ničesar dobrega ni povzročilo.

 

Res je, sem se že kdaj (z)lagal, in laž usmeril v dobrobit tistega, kateremu sem jo izrekel. Mami, denimo, ko nisem hotel, da bi tri mesece pred smrtjo, zdravniško napovedano, vsak dan mislila na to, da ji je čas štet tako na kratko… a – s tem nikomur ničesar slabega nisem počel, razen sebi, ko sem si breme laganja nalagal, obenem na noben potek, ničesar, nisem vplival, ničesar (po)kvaril, ničemur razrešitve onemogočil…

 

Kadar vidiš, da je nekaj narobe, potem je na prvem mestu dejstvo, da – je narobe! Da se tako ne sme, da je potrebno spremeniti. In šele takrat, ko do takšne ugotovitve dospeš, do Resnice, šele takrat lahko začneš upat, da boš ta narobe v pravilno spremenil… po tem, ko boš do vzroka tega narobe dospel, seveda. Z zatiskanjem oči pa…

 

Ne, ne, vzroki nečesa, tudi početja, so šele na drugem mestu, morda celo na tretjem, odvisno od okoliščin, na prvem pa je, vedno – Resnica… o tistem, kar se dogaja, kar obstaja, mimo česar ne moreš. Pa če je všečna, ali ne, samo Resnica ponuja možnosti kakovostnega spreminjanja!