Nikar mi ne govori…

Nikar mi ne govori o tem, kaj je življenje,

imel sem ga, in ga živel, a vse mi je pošlo,

ostalo je obstajanje, in v njem predvsem trpljenje,

medtem ko sonce davno, davno mi je že zašlo…

 

Nikar mi ne govori o neki topli sreči,

ko pride, pride, da boli, takrat, ko izpuhti,

bedak je, ki zbuditi drugemu se jo posreči,

čeprav sebičnost nehvaležna sproti ga uči…

 

Nikar mi ne govori o sanjah, ki letijo,

drugačne moje sanje znale biti so, nekoč,

nič vseh stvari, ki, prav zaman, praznine svet mašijo,

živele so dehteč v nebo, in neke zvezde zroč…

 

Nikar mi ne govori o upu, ki moč zbuja,

neumno mu dajati je priložnost brez osnov,

ko mi odšteva, čas prav nič, za hipec ne, zamuja,

le star vse bolj, medtem ko dan, prav vsak, je pekel nov…

 

Nikar mi ne govori, da je pomembno biti,

in žreti, piti, in kopičiti zaman-stvari,

če ni sledi, ki zmorejo po svoje govoriti,

vseeno je, če si, ali pa te nikoli ni…

 

Nikar mi ne govori, ker nisva isti duši,

je tebi dano mnogo več, četudi te je manj,

jaz najdem mir, ko bom dospel v objem tišini, ruši,

ko se znebim prav vseh želja, snovanj, in upov, sanj…