Povešen v tožnost

Povešen v tožnost, brez moči,

nek cvet, nekje, izginja,

zamrle so mu že oči,

in nanj se tema zgrinja…

 

Nekoč je v polnem zaživel,

barvito, in vonjavo,

in z blagim vetrcem dehtel,

zroč k soncu, v daljavo…

 

Odšteva čas, odšteva dan,

odšteva hipec vsak,

vse manj je upov, vse manj sanj,

in vse manj je napak…

 

In ko povsem bo leči smel,

že davno bo v pozabi,

prav vse, kar je nekoč imel,

in česar več ne rabi…

 

Povešen v tožnost, brez moči,

docela že izžet,

spokoj si najde v temi,

nekoč krasil je svet…