Marsikomu
ni všeč, kar govorim, zapisujem, trdim. Pravzaprav malodane nikomur ni všeč,
med temi, ki te moje besede poznajo, vendar – bog jim pomagaj! Jaz jim ne
morem, ker bom tudi v bodoče enako počel.
Argumentov,
tistih proti, mojim trditvam, praktično še nisem srečal. Če zanemarim, kakopak,
številne trditve, neka nič-kolikokrat-slišana-ponavljanja, pa neka sklicevanja
na uradno veljavna spoznanja, skratka, če zanemarim neke preproste
proti-stavke, katerih z lastnimi besedami niti podkrepiti ne znajo, kaj šele,
da bi mi pojasnili, v čem, zaradi česa so moje trditve napačne.
Med
najbolj simpatične pa mi sodijo zadeve, kakršno je, denimo, vprašanje »a ti
sploh veš, kaj govoriš?!« Nekako imam občutek, kot da bi me, tisti, ki me tako
povpraša, skušal za neuravnovešenega narediti, s tem, da naj se niti lastnih
besed ne bi zavedal. A na žalost temu ni tako, ker – vem, še kako dobro vem,
katere besede uporabljam, kdaj jih uporabljam, kakšen je njihov pomen, o čem
govorijo… da, vem, vem o čem govorim!
Priznam,
zlahka, brez slehernega zadržka: o absolutni večini raznih vprašanj, s katerimi
se znanost ukvarja, ma, ne samo o absolutni večini, pač pa malodane o vsem,
dobesedno – pojma o pojmu nimam! Premalo je namreč »vedeti« dva, tri podatke,
da zmoreš dva, tri stavke iz njih izpeljati, pa da smeš trditi o tem, kako
zadevo, katerokoli, poznaš! Premalo, krepko, in še bolj krepko premalo!
Potemtakem – ne, o malodane vsem ničesar ne vem, a o tem, kar sem neposredno
srečal, in izkušal na krepko drugačne načine, kot izkuša neko občestvo, o tem,
kjer sem videval rezultate lastnega poseganja, ja, o tem pa si drznem dovoliti to,
da pa o tem, bržčas, vem, in kaj, in kako, in čemu govorim. Za razliko,
kakopak, od taistega, ki mi omenjeno vprašanje zastavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar