Da,
danes Mala ni »imela časa«, do bi prek dneva spala. Noč je odspala čvrsto,
sproščeno, nabrala, očitno, dovoljšno mero počitka, prek dneva pa – čemu
prekinjati čas, ko pa je v njem lepo, ker s tato hiti poskrbeti, da je temu
tako…
Bila
sva malo znotraj, večino osončenega časa pa zunaj. Malo na blum-blumu,
mimogrede, to je trokolesce, malo na »potepanju« na enem, kasneje na drugem
delu brega, malo v Lilinem gaju, na nekih osemdeset, domnevam, površinskih
metrih zelenice, ki med dragocene ravninske dele bregovitosti sodijo, in krepko
več na gugalnici…
Imava
poseben način guganja. Pravzaprav je tata fizična delovna sila, poganja
gugalnico, obenem skuša dete še bolj zabavati, kot bi se zabavalo samo gugajoč
se. In imava neke svoje procedure, običaje, za katere zagotavljam, da – če jih
še kje poznajo, potem so ti poznavalci izjemno redki! Kakorkoli že, ob glasbi
je, bojda, prijetneje, pa tata poskrbi tudi za ustrezno »glasbeno ozadje«, ko,
tako, sproti iz glave izhajajoče, po hipnem navdihu, melodije Mali podaja… in
noge pridejo prav, moje, za del bobnarske baterije, roka, nepotiskujoča
gugalnico, udarjajoča ob nogo, za dodatek, z glasovi je pa itak tako, da nam,
baje, glasilke malodane čudesa dovoljujejo porajati… Ja, in imava neko
kombinacijo ples-skok-plosk guganja, Sera na gugalnici poskakuje, se zvira
oziroma pleše, ploska, pomaga pri petju, predvsem pa – večino časa ima težave z
usti, ne vem, nek krč jih zagrabi, pa se ji zataknejo, raztegnjena od ušesa do
ušesa…
Sem jo
navadil, ne bom rekel, da preveč, na ta najina guganja, a ravno dovolj, da imam
v nelepem vremenu občutne težave s tem, da ji dopovem, da, radi objektivnih,
kakopak, vremenskih okoliščin, guganje ni izvedljivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar