Ko korak zastane…

Lepo je hoditi, če veš, kam dospevaš,

če najdeš, ob poti, vsaj tu in tam, cvet,

ob njem se ustaviš, da polno minevaš,

v ostalem pa s časom si v času ujet…

 

Lepo je hoditi, takrat, ko te vleče,

v smeri, četudi na cilj ni nikdar,

korak vsak, ki da ti vsaj kapljico sreče,

v ostalem pa polno, preveč je utvar…

 

Lepo je hoditi, če volja vzpodbuja,

če se ti še dihati, v težkem, sploh da,

je vrag, kadar v dobrem, in v čistem je nuja,

a svetu ničevost se najbolj poda…

 

A kadar korak ti omaga, zastane,

ker ni mu nikamor, ker želje mu ni,

ostanejo misli, ostanejo rane,

ostane, da v prazno, čim prej, izpuhti.