Sveta
ne morem spremeniti. Sebe ne želim. Svoja ravnanja pa zmorem. Da bodo ustrezna
ravnanjem, kakršna sam doživljam.
Preveč
razumevanja, preveč uvidevnosti sem izkazoval. Krepko preveč! Prevečkrat oproščal.
Praviloma za to, da je bilo pometano po tleh. In poteptano, kakopak, moje
razumevanje, moja uvidevnost, moje oproščanje. Pravzaprav, moja dobrota, ko bi
z eno besedo zapisal. Ali bi bilo bolje, ko bi uporabil besedo jaz?!
To, da
slehernik ni vreden, marsičesa, že dolgo vem. A me še vedno hitijo učiti,
praviloma takšni, ki ne poznajo razlike med spoštovanjem, in upoštevanjem
nekega obstajanja. Tudi drek obstaja, in ga upoštevam, še kako ga upoštevam, ko
pazim, da ne stopim nanj. Da pa bi ga spoštoval, mi pa na kraj pameti ne pride.
Jaz
nisem med tistimi, katerim je vsakdo, ki to želi, lahko del njihovega sveta! In
tudi ne med tistimi, ki imajo radi, kar se jim gnusi. Kar se meni gnusi, se mi
zgolj gnusi. Nič več.
Danes
sem bil že v drugo prepričevan v to, da bi dovolil objavljanje mojih aforizmov,
misli, v nekem glasilu. Res je, v izjemni družbi bi se znašel, med svetovno
znanimi aforisti, in nekoč, dolgo nazaj, bi mi to, morda, nekaj pomenilo. Danes
pa nič več. Kot mi marsikaj drugega več ne pomeni.
Za
seboj imam ogromno objav, več kot dovolj za potrebe nekega iskanja samega sebe,
neke samopotrditve. Vem, dobro vem, kaj in kako zmorem. In obenem vem, da je to
bore malo vredno. Doslej so, praviloma, vsi ostali imeli krepko več, od mojih
objav, kot jaz. Obenem pa – komu, za vraga, naj pišem?! Tistim, ki niti brati
ne znajo, in zmorejo zgolj neposredno besede »razumevati«? Čemu?!
Ja, da
ne razumejo moje odločitve, sem slišal, danes spet. Ni potrebe, da bi karkoli
razumeli, z izjemo tega, seveda, da je moja odločitev – moja odločitev! In je
dovolj, da sam poznam razloge zanjo.
Kaj,
kako naj razlagam v svetu nagonske, nenehne prilagodljivosti, o načelih?! O
tem, da če enkrat porečem, da imam dovolj objavljanja, nastopanja, sodelovanja…
da, potem, ne morem odločitve spreminjati, ne da bi nekim krivice spočel. Češ
tem-dovoliš-objavljati-nam-pa-ne. In da bi spočel predvsem to, da moja beseda
niti meni ne bi ničesar veljala. Ko pomislim na to, da so me skušali celo
(pod)kupiti, da bi stališče spremenil… E, poštenjaki prav nič »dragi«, ko
enkrat ugotoviš, da je nekdo kurba, je vse ostalo samo še barantanje!
Ja,
marec, mesec moje »transformacije«. Pravzaprav ne mislim sebe spreminjati. Po
svetu hodim tako, da zmorem sleherniku v oči pogledat, da nikomur za hrbtom
ničesar ne počenjam, da me nikoli ni vleklo v to, da bi, komurkoli, karkoli
slabega naredil, ali mu slabo »privoščil«. Ne, sebe, zagotovo, ne mislim
spreminjati. Ravnanja pa. In kdor si zasluži mene dobrega, uvidevnega,
razumevajočega, ta me bo, še vedno, takega imel. Kdor pa ne – naj se pa zamisli
nad svojimi ravnanji.
Ne vem,
bolj malo imam v načrtih, nečesa omembe vrednejšega, v preostanku svojega
obstajanja. Za otroke, kakopak, svoje, bi rad bil v čim večji možni meri. To je
dejstvo. Da bom še naprej zapisoval, je, domnevam, tudi res. Zapisujem odkar
vem zase, pravzaprav za abecedo. Verjetno bom tudi objavljal, zapisano, v
svojem mini-svetu, na blogu, in na FB straneh. Razen, če »me«, na slednjem, še
enkrat »zablokirajo«. Potem bomo, za vselej, razrešili zadeve…
Priznam,
nekaj zadovoljstva bi se mi porodilo, ko bi dočakal izid »Vesolja«. Nekim, ki imajo v glavah, sem ga dal v branje,
pa, vsaj doslej, nobenega ugovora, niti pomisleka, na dejstvih utemeljenega,
nisem doživel. A kaj, ko so vse stvari, na tem lepem planetu, odvisne od tega,
komu dospejo v roke. Pa če je ta, nekdo, »pameten«, je, pač, »pameten«… Vse
ostalo pa – naj gre, kakor hoče, in mora iti. Imam več kot dovolj vsega, da bi
se za banalnosti sekiral.
V
bistvu mi je všeč prispodoba z vrati. Večino svojega življenja sem jih imel na
stežaj odprta, a sem se naučil pripirati jih, marsikdaj tudi zapreti. Odvisno,
pač, od tistih, ki so skoznje vstopali. Je hudič, kadar začnejo maske padati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar