Tata je
pospravil igračke. Žalostno delujejo, brez tebe.
Tudi
pate so na svojem mestu, ajajo, poleg tvojih lepih, panda škorenjčkov.
Tisa
pogreša tvoje objeme, Tajku pa briketi ne gredo tako v slast, kar mu jih ti ne
daješ…
Včeraj,
zjutraj, ko si se zbudila, si nekajkrat rekla, da bova »nedle kuhala«. A jih
nisva, ni bilo časa, za to, je bila pot pred nama. Obljubim, že v petek, jih
bova!
Tata te
malo ne pogreša. Samo veliko, in še nekoliko več. Že res, da me utrudiš, in si,
marsikdaj, v tem neprizanesljiva, a je res tudi to, da zmoreš, sredi dežja, in
nabranih oblakov, za sonce poskrbeti.
Za
mačka ne morem ničesar reči, večino dneva predrnjohata, in znata najti, mene,
takrat, ko me potrebujeta. Da jima s hrano postrežem, jima vrata odpiram. Vajen
tega, in takšnih.
Morda,
kdo bi vedel, vsaj Furij pogreša to, da ga za rep zagrabiš. Hermo, upam trditi,
tega ne mara, takoj s tačko zamahne, uvidevno, kakopak, ne da bi te kakorkoli
poškodoval. Ja, znajo, kosmatinci, imeti radi, in biti uvidevni. Vsaj do
takšnih, kot si ti.
Obljubil
sem ti, da bova naslednjič, ko bodo tla suha, šla po bregu. Na najin obhod. Najprej,
kakopak, na najino delovišče, na katerem si mi, celo s kleščami, pomagala
ograjo odstraniti. Na kar si me, v zadnjih dneh, velikokrat spomnila, s svojim
Lila-tata-delala. Bom skušal vreme prepričati, da bo naklonjeno najinemu
dogovoru.
Upam,
da se imaš lepo, da ti je pojoče v vsakem trenutku dneva.
Rad te
imam. Zgolj toliko, kolikor zmorem. Tja, do neba, in še malo več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar