Z menoj
se igraš, na skušnje me daješ,
preživljam,
po vrsti, jih eno za drugo,
a se ne
utrudiš, za malo zamaješ,
kot da bi
hotelo me čim prej v trugo…
Z menoj
se igraš, in zlahka ti teče,
kot hočeš,
tako mi vsa leta obračaš,
in v
vsakem koraku je nekaj, kar peče,
tako
kot da s kaznijo dobro mi vračaš…
Od
malega sam, povsod, in nenehno,
samoten
je breg, in pod njim ti, kot reka,
nikdar
v nečisto, v tisto pritlehno,
pa
težje, prav težje mi vsak dan odteka…
Ti še
ni dovolj, povej, kaj bi rado,
bi zmlelo,
do konca, kar me je ostalo,
ker
vidim, prešlo ti je v grdo navado,
da bi
na poprej mi še nekaj dodalo…
Z menoj
se igraš, to v tvoji je moči,
a veš,
dolgo več mi ne bo te trpeti,
pa ti
bom porekel »daj, s hrbta mi skoči«,
že dolgo
te takšnega nočem imeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar