Moj svet…

Moj svet je eden najredkeje poseljenih predelov vesolja. Nekoč je sicer imel večje število prebivalcev, a so le-ti, s časom, odpadali. Bodisi jim je bilo odvzeto državljanstvo, ker so se zoper temeljne zakone prekršili, bodisi so odpadali po naravni poti, ko so, žal, na kraj svojih poti prispeli…

 

Mislim, da je bilo teh, ki so po naravni poti zapustili, fizično, kakopak, moj svet, a v njem ostali, v meni zgolj, resda, za vse čase, krepko več, kot tistih, ki so se za nevredne izkazali. Vselej sem bil izbirčen, in vselej mi je štelo to, kako in s čem se določeni izkazujejo. In daleč od tega, pa še kako daleč, da bi vsakdo, ki bi si to želel, smel prestopiti meje mojega sveta! Niti v najbolj predrznih sanjah ne! Takšne svetove raje puščam tistim, ki od tega »vsakogar« živijo. Biznis je, pač, biznis, v njem praviloma nobene morale ni. In pretežno gotovina šteje.

 

Moj svet nima nekih posebnih simbolov, obeležij, nekih grbov, zastav, nima himne, predsednikov, parlamenta, ma, nima ničesar, razen iskrenosti, dobrote, srca in duše. V zapisanem lahko tudi besedo morala prebereš, da bo zapis popolnejši. Moj svet nima cest, da bi se na njih izgubljali, in bi se smetje naokoli kotalilo. Moj svet nima tovarn, zabavišč, bolnišnic, ortopedskih pripomočkov, vsi v njem hodijo vzravnano, nihče se ne vlači. V bistvu je lep, in čist, ta moj svet, četudi miniaturen, po obsegu, a zato toliko večji, in vrednejši, po vsebini.

 

Ko bi bilo moč, bi, ta, moj svet, prostorsko zaokrožil, na nekem, kateremkoli mestu, v podobi majhnega zaselka, obzidanega pred zunanjostjo. A ne gre. Tako mi drugega ne preostaja, kot to, da ga venomer s seboj nosim, kamorkoli že grem. In v vsakem trenutku zmorem videti, slišati vse prebivalce mojega sveta. Četudi so daleč, predaleč očem, ušesom. In jih zmorem čutiti, tudi takrat, kadar oni, morda, tega ne vedo, in mene ne čutijo.

 

Ja, moj svet je eden najredkeje poseljenih področij vesolja, čistega dela vesolja. Pa da bi ga mazal s tem, da bi bil – vsakomur dostop omogočen?! Ne, ne, nikoli cesta v moj svet ne bo peljala. S ceste me nista rodila, starša, s ceste nisem pognal, in tudi vzgajan nisem bil cestno. Ali pa pocestno, vrag vedi, kako se pravilno reče.