Moja vložek in iztržek...

Napisal sem kar nekaj knjig. Najbolje, če zapišem »število« ne-vem-koliko. Nekaj manjši ne-vem-koliko je tudi objavljenih, večinoma v klasični, otipljivi, tiskani podobi, nekaj pa jih je v podobi tako imenovanih elektronskih knjig…

 

Kar nekaj je knjig, v katere so tudi moje ime zapisali. Bodisi gre za neke izbore, bodisi za stvari, katere sem prevedel. Ko bi prve in druge ne-vem-koliko seštel, bi se jih našlo, denimo, nekih petdeset…

 

Napisal sem nekaj tisoč sestavkov. Od družbeno kritičnih zapisov, prek nekih strokovnih sestavkov, do satire in poezije, za odrasle in za otroke. Ne-vem-koliko bi jih bilo moč našteti, a nekaj tisoč jih je objavljenih, v mnogih časopisih in revijah, tudi izven deželnih meja…

 

Ko bi dejal, da sem nekaj tisoč ur namenil temu, da sem vlekel, in izvlačil, skrbel za delo in kruh nekih drugih, pa da sem pomagal, tudi smrti iz njenih krempljev izvlekel, bi bilo premalo. Verjetno bi bilo pravilneje, ko bi o vsaj nekaj deset tisočih urah svojega tovrstno izkazovanega življenja govoril, potemtakem…

 

Ko bi se znal tržiti, se prodajati, bi danes moral dokaj lagodno živeti, upoštevaje to, da sem okolju, družbi, dajal in dal krepko več od nekega povprečneža, celo krepko več, kot sem, v povrat, od taiste družbe prejemal. A ne živim, lagodno, še zdaleč ne. Pravzaprav se sprašujem, če sploh še živim, ali zgolj obstajam, nekje na robu nevredne gmote, nevrednega časa, na robu, na katerega sem se sam dal, zgolj radi tega, da vsaj obstajam še lahko. Na relativno čistem zraku…

 

Ja, moj primer zagotovo ni običajen, kajti – moj vložek je, zagotovo, neprimerno večji, kot pa je iztržek, s katerim se, niti malo, ponašati ne morem.