Hvaležen sem…

In sem zaključil s pospravljanjem, za danes. Delo se mi je raztegnilo, časovno, za tri četrt ure, a zgolj radi tega, ker sem, tako, sproti, še neke dodatne zadeve opravil. Pa sem zložil in pospravil posušeno perilo, pristavil pralni stroj, ter, kasneje, oprano obesil, preoblekel kavč, da bova Malo in jaz v svežem spala, iznesel drva, ki so, zgoraj, v pripravljenosti čakala, v drvarnico, pospravil, zgoraj in v kuhinji, Driskine igrače, pa še kaj bi se našlo, kar sem uspel narediti.

Sedaj sedim, ob svojem prvem obroku, današnjem. Lepinji, ob njiju vrček vode. Ne da se mi suhega kruha žvečiti. In se mi ne da kuhati, kadar sem sam. Vem, juha, denimo, deset do petnajst minut, in je gotova, a kljub temu. Še paštete se mi ne da na kruh namazati. Jem, pač, le radi tega, da nisem lačen, in da, fizično, zdržim, kar mi je za zdržati. Ko pa je Mala tu, je pa drugače. Je še premajhna, da bi zastavila z uničevanjem želodca, pa kuham, redno, zanjo, obenem se tudi sam »prislinim«…

 

Še ura je do takrat, ko naj bi šel nekoliko nižje na breg, da pokosim, odstranim »ograjno« šavje. Bi se do osme tudi stuširal rad, da preostanek dneva brez kakršnekoli naglice, povsem lagodno, preživim. In razmišljam o hvaležnosti…

 

So, kako da ne, katerim sem hvaležen. Tako in drugače. In bodo, do konca mojega življenja, v meni zapisani ostali, in vsakemu je določeno mesto namenjeno. Takšno ali drugačno…

 

Redki, silovito redki, in, žal, že vsi pokojni, so tisti, kateri so mi v hvaležnost prirojeni. Starša, denimo, pa teta in stric. Pika. Redki so tudi tisti, katere mi je sreča namenila v spoznavanje, s tem tudi v moje življenje, in so, kakor prvi redki, tudi oni postali, na nek način, del mene samega. In vsi ti redki so mi bili nekakšen smerokaz, nekakšno vodilo, življenjsko, vsaj po neki svoji plati vzor, in s tem tudi, da, z lahkoto lahko tako zapišem, nekakšna moja zaveza tistemu, kar so oni živeli. In, verjemi, glede na to, da so bili živo nasprotje občestva, so se tudi skozi svoja življenja popolnoma drugače izkazovali…

 

Hvaležen sem tudi tistim, teh je bilo malček več, ki so mi, kadarkoli je tako naneslo, pomagali. Večinoma v materialni podobi. Da, kar nekaj časa sem preživel v dobesedno nezavidljivih materialnih razmerah, pa sem dobro spoznal tudi to, kako boli, ko prosiš za pomoč, in kako boli, ko jo prejmeš. Tudi takrat, ko je niti prosil nisi. Ker – veš, da si zmožen, veš, da bi rad sam za svoje potrebe skrbel, pripravljen si delati, le…

 

Med vsemi, katerim sem hvaležen, je daleč največ tistih, katere smem kot slabe označiti. Da, tudi njim, slabim, sem hvaležen, celo tistim, ki so mi s slabim vračali od mene dobro prejeto! Tudi ti slabi so mi namreč »odpirali oči«, tudi z njihovo pomočjo sem spoznaval, da poleg takšnih, kakršen sem sam, obstajajo tudi drugačni, celo popolnoma drugačni! In da obstaja nek njihov svet, svet praznine, goltavosti, zavisti, nevoščljivosti, škodoželjnosti, pokvarjenosti, skratka svet neumnosti in sebičnosti, predvsem pa – hvaležen sem jim, ker so se mi predstavili, mi, poleg tistega KDO so, povedali predvsem to KAJ so. In, verjemi, vsaka resnica je bistveno boljša kot laž, pa…

 

Ja, tudi v svetu teh, slabih, sem, pa če mi je ljubo ali ne, prisiljen preživeti. In raje vidim, da vem, na čem sem, čeprav sem si na poti do spoznanja veliko bolečine, grenkobe prislužil, kot da bi živel v nekem svetu laži, prevar, utvar, ki bi, v vsakem trenutku, pretile, da se bodo razblinile, in udarile po glavi.

 

Da, so, katerim sem hvaležen. Tako in drugače. In bodo, do konca mojega življenja, v meni zapisani ostali, in vsakemu je določeno mesto namenjeno. Takšno ali drugačno…