Tako,
tudi moja posteljnina je obešena, in še poslednjič v tem tednu, šestič, stroj
pere. Četrti del Malinega perila, in nekaj mojih delovnih majic. Le-teh se bo
sicer v prihodnjih dneh še nabralo, kar nekaj, a bodo počakale, da bo pranje,
količinsko gledano, »ekonomično«…
Moram
varčevati. Nihče me nič ne vpraša, in tudi jaz nikogar ne. Ko je Malo tu, je
grelec vode nenehno vklopljen, in se pozna, vsaj za polovico, pri računu za
elektriko. Vendar – pri majhnih otrocih nikoli ne veš, kdaj jih boš moral pod
tuš spraviti, ali v kad, in meni ne bi bilo ljubo, ko bi jo moral s hladno vodo
umivati, kaj šele njej. Obenem pa – kljub temu, da se nam »razvitost«, bojda,
izboljšuje, je razkorak med stroški in kupno močjo vedno večji. Vsi, ki se v
nekih marmornih palačah krasijo, imajo izgube, in jim »slabo gre«, in bog ne
daj, da bi pri sebi pogledali, če je moč, za luknjico vsaj, pas skrčiti…
Ja,
nekaj dni nazaj sem videl neko tabelo, na kateri je prikazana razporeditev
pokojnin, po zneskih in po številu prejemnikov, po nekih »razredih«,
potemtakem. Sam sodim v spodnjo polovico, po tej tabeli, mi manjkajo štiri leta
do polne pokojninske dobe. In so ta štiri leta, torej deset odstotkov v odnosu
do celotne, potrebne pokojninske dobe, pomembnejša od tistega, kar sem delal,
in kar je bilo za krepko več kot samo za deset odstotkov zahtevnejše od tega,
kar povprečnost počne, da si pokojnino prisluži. Krepko več! Je pa res, da se
nikoli za svojo plačo nisem gnal, pač pa mi je bilo sámo delo pomembnejše od
nje…
A je
res tudi to, da sem »družbi« krepko več dal, s svojim delom, kot ji da
povprečnež.
Kakorkoli
že, šestič stroj, v tem tednu pere. In vem, vsaj to, da bo krepko bolje opral,
kot perejo »družbeni stroji«. Pri njih neka nesorazmerja samo lepotne popravke,
bolj kot ne navidezne, doživijo, medtem ko se umazanija… iz roda v rod duh išče
pot… veselo prenaša naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar