ponedeljek, 12. junij 2023

Ne boš me, življenje!

Od nekdaj nagajaš, od nekdaj razdiraš,
na piki me neki, od nekdaj, imaš,
ne vem, mar ti znese, le v čem profitiraš,
ko voljo mi kradeš, in živce cefraš?!
 
Imava težavo, bi reči se dalo,
že davno namere sem tvoje spoznal,
v svojih rokah bi povodec držalo,
a jaz sem le jaz, in bom takšen ostal!
 
Kaj praviš, mar zmoreva mimo zagate,
nerad te pošiljam v mamine tri,
ker niso mi ljube besede robate,
te hvalit ne morem, bi tvoril laži!
 
Očitno ti prija, a veš, jaz vztrajam,
ne boš mi iskalo drugačnih poti,
tega pa ne veš, da ko jaz se razkrajam,
razkrajaš obenem, z menoj vred, se ti!
 
Lahko režeš, biješ, kot hočeš me mlatiš,
lahko preizkušaš, si trde glavé,
a ko me do konca, enkrat, začopatiš,
za vselej v nič ti roké ovené!
 
Nikogar ubijal, nikomur ukradel,
nasprotno, dajal sem se, vselej, v pomoč,
ne vem, le čemu sem v nemilost ti padel,
da sonce gasiš mi, temniš zvezdno noč?!
 
Ker nisem kot drugi? Ker dobro ne šteje?
Ker ni za poštenje prijazen ta svet?!
Se bova, očitno, še bila, močneje,
ker jaz ne izdal bom teh nekaj še let!

Ni komentarjev:

Objavite komentar