Od
nekdaj nagajaš, od nekdaj razdiraš,
na piki
me neki, od nekdaj, imaš,
ne vem,
mar ti znese, le v čem profitiraš,
ko
voljo mi kradeš, in živce cefraš?!
Imava
težavo, bi reči se dalo,
že davno
namere sem tvoje spoznal,
v
svojih rokah bi povodec držalo,
a jaz
sem le jaz, in bom takšen ostal!
Kaj
praviš, mar zmoreva mimo zagate,
nerad te
pošiljam v mamine tri,
ker
niso mi ljube besede robate,
te
hvalit ne morem, bi tvoril laži!
Očitno
ti prija, a veš, jaz vztrajam,
ne boš
mi iskalo drugačnih poti,
tega pa
ne veš, da ko jaz se razkrajam,
razkrajaš
obenem, z menoj vred, se ti!
Lahko
režeš, biješ, kot hočeš me mlatiš,
lahko preizkušaš,
si trde glavé,
a ko me
do konca, enkrat, začopatiš,
za
vselej v nič ti roké ovené!
Nikogar
ubijal, nikomur ukradel,
nasprotno,
dajal sem se, vselej, v pomoč,
ne vem,
le čemu sem v nemilost ti padel,
da
sonce gasiš mi, temniš zvezdno noč?!
Ker
nisem kot drugi? Ker dobro ne šteje?
Ker ni
za poštenje prijazen ta svet?!
Se
bova, očitno, še bila, močneje,
ker jaz
ne izdal bom teh nekaj še let!
Ni komentarjev:
Objavite komentar