Nekoč,
že davno je od takrat, ko še zdaleč nisem vedel tega, kar mi je danes v védenje
dano, sem bil poln nekih pričakovanj. Pa ne takšnih, ki bi bila usmerjena k
tistemu vsemu, kar naj bi mi neki drugi, in družba, omogočili, daleč od tega,
od družbe sem pričakoval samo to, da mi bo, v okvirih nekega pravnega reda, in
sklicevanja na neke temeljne vrednote, na katere se sicer, uradno in neuradno,
tako radi sklicujejo, omogočila to, da se bom lahko enakovredno ostalim
potegoval za – enakovredno obravnavo, denimo pri iskanju zaposlitve, potemtakem
za neko upoštevanje dejstev, za nek pošten odnos…
Nikoli
nisem, od nikogar, pričakoval tega, da bo moje težave reševal, moje sanje, moje
želje uresničeval. Nasprotno, vselej sem zmogel, v okviru realnega, brzdati
lastna pričakovanja, vselej sem se zavedal tega, da se moram sam soočati s
posledicami lastnih odločitev in ravnanj. In sem tudi prevzemal odgovornost,
subjektivno in objektivno, takrat, kadar je tako naneslo…
Od
tega, čemur občost pravi življenje, nisem ničesar pričakoval. Že itak ločujem
na obstajanje, na neko dihanje in o(d)pravljanje fizioloških potreb, in
življenje, neko vsebino, neko zgodbo, katero je najprej potrebno ustvariti, jo
izkazati, in šele naknadno o njej govoriti. Samo obstajanje mi ne more dati
ničesar več, od tistega, kar mi je, že v osnovi, dalo – biti, in imeti
priložnost, možnost iz tega biti nekaj narediti. Nekaj, kar je krepko več, kot
samo »teptati zemljico«…
Kar sem
naredil, v svojem življenju, in iz njega, sem naredil sam. Vedno sem svojo pot
hodil, vedno sam premagoval ovire, ki so se mi, na tej poti, nenehno množile,
vedno sem izbral, krepko raje, težje in čisto, medtem ko se v smeri lažje in
umazano nikoli nisem podajal. Da, ena mojih oteževalnih okoliščin je tudi to,
da mi etičnost veliko pomeni, to, da živim s (kakor bi na jugu rekli) čistim,
in enim, kakopak, obrazom, da vem, kaj je to čast, in da ji skušam slediti, da,
posledično, tudi zmorem dospeti do nekega svojega ponosa, porojenega na temelju
tega, da ostajam, vselej, zvest svojim načelom, nekim vrednotam, ki so me, in
me še vedno, skozi življenje vodijo. In so daleč od tega, da bi se v
materialnih podobah izkazovale…
Tudi
danes ničesar ne pričakujem od (svojega) življenja. Le kako bi, ko pa ga jaz,
samemu sebi, tvorim, in je ono, kakršnokoli že je, posledica moje volje?! In
sem jaz tisti, ki samemu sebi težave povzroča, in to počne na temelju tega, da –
nisem takšen, kakršni so malodane vsi, pač pa sem jaz, v trpki šali z bedakom
(samo)poimenovan. Tako da…
Od
samega obstajanja pa pričakujem. Denimo to, da mi bo, s staranjem, določene
težave prineslo. Nekatere bom zmogel, druge me bodo pokopale. Da, tudi to
pričakujem, od obstajanja, da se bo, tako, kot se vse, enkrat končalo, in me
odrešilo težav, katere mi, nenehno, povzroča.
Moje
želje so bile, praviloma, usmerjene, če najprej o nekem so-bivanju zapišem, v
neko iskrenost, poštenost, moralnost, v neko tovarištvo, dejansko, in ne le na
jezikih obstajajoče, v nek dejanski imeti-rad-drugega, potemtakem tudi v
uvidevnost, samo-odpovedovanje, ne-sebičnost. In sem s temi željami dokaj hitro
razčistil, generalno gledano, v svetu, ki se popolnoma drugače izkazuje! Ter so
se mi ta pričakovanja skrčila, krepko, temelječa na posameznikih, vendar so se
mi, tudi takšna, »skrčena«, kot nerealna izkazala…
Preostale,
moje želje, pa so bile, bolj kot ne, v podobah tega, da bom zastavljeno uspel
izpeljati, da bom od načrtov do nekih iz-gradenj dospeval, da mi bo dano, če
preprosto zapišem, to, kar naj bi bilo dano sleherniku, živeti svoje življenje
tako, kot si ga zamislim, ne da bi z njim komurkoli karkoli slabega spočel, na
račun kogarkoli do nečesa, česarkoli, dospeval. Na temelju lastnih rok, lastnih
zmožnosti, lastnega dela, in tudi v okvirih tistega, česar, preprosto, ni, v
okvirih neke splošne korektnosti, poštenosti…
Vse
tisto, kar je bilo izključno od mene odvisno, sem dosegel. Kar nekaj je
področij, na katerih sem deloval, se na njih, zahvaljujoč lastnim opredelitvam,
srečeval s krepko težjimi pogoji, kot so tisti, ki v obče veljajo, obenem pa
dosegal rezultate, do katerih slednji še zdaleč priti ne zmore, ker zanje ni
zmožen. In tega mi nihče ne zmore odvzeti, nihče me ne zmore prepričati v to,
na primer, da nisem zmožen početi vsega tistega, kar sem – zmogel početi, in še
vedno zmorem, in sem tudi z uspehom počel…
Pričakovanja,
povezana z nekimi drugimi, z nekimi posamezniki, pa so se mi, praviloma, krepko
skazila. Se, v najboljšem primeru, občutno skrčila, zvečine pa dobesedno
zamrla, prenehala obstajati. Sebe lahko usmerjam, in vodim, pri drugih pa tega
niti početi ne želim, sem tudi vzgajal v osebnostno suverenost, le-te pa biti
ne more, kadar so ravnanja nekoga posledica volje, odločitev drugih…
Očitno
sem rojen z napako, gromozansko napako! In so se, vedno, našli, tako tisti, ki
so mi trdili, da sem pred-časom, kot neki drugi, ki so omenjali mojo
za-časnost, češ da sodim v neka druga stoletja, v katerih naj bi veljale takšne
neumnosti, kakršna je čast, biti časten. A ne, grešijo, oboji, sem kar v času,
in upoštevam objektivne okoliščine, dejstva, le da s tem časom ne želim hoditi,
in ne bom, vse dokler mi bo dana možnost ubirati svojo pot, izbirati med prav
in ne-prav. Pa četudi to počnem izključno na svoj račun, in v stilu neke
karikature, na kateri me je slikar upodobil jahajočega na pikapolončku, s
peresom, kot kopjem, v rokah, in v boju z – mlini na veter…
Priznam,
sem zagrenjen, na prvi pogled zaradi tega, ker sem, kakršen sem, dejansko pa
radi tega, ker svet ni skladen z mojimi pričakovanji, ker še zdaleč ni takšen,
kakršen bi moral biti, ko bi bila njegova izrekanja skladna z njegovimi
ravnanji, ker ni, če poenostavljeno zapišem, človečen, pač pa – niti tega ne
ve, kaj biti-človečen pomeni, kaj šele, da bi to človečnost zmogel posedovati,
se po njej ravnati!
Vsakdo
ima pravico ravnati po lastni volji, v kolikor s tem, svojim ravnanjem ne
posega v identično pravico ostalih, kogarkoli. In vsakdo bi moral imeti
dolžnost, da za lastne izbire tudi odgovornost nosi, njena bremena. Bi moral,
pogojnik. A, očitno, tega ni dolžan.
Ena
temeljnih mladostnih sanj, mojih, je bila – imeti nekoga, kateremu bo, v vsakem
trenutku, iz oči iskrenost žarela, ki se bo, v vsakem trenutku, nekim svojim
željam, pričakovanjem, pripravljen odpovedati, in bo to naredil izključno
zaradi tega, ker bi meni hotel ustreči. In bi tudi jaz, kakopak, na enak način
sebe izkazoval, v odnosu do tega nekoga. Pa se nikomur ne bi bilo potrebno
ničemur odpovedati, vedno bi skrbela, drug za drugega zadovoljstvo, in vedno bi
skozi zadovoljstvo drugega tudi do lastnega dospevala. In skozi bolečino
drugega svojo občutila…
Očitno
sem sanjač, vsaj v okoliščinah konkretnega sveta, celo prevelik, saj
pričakujem, iščem nekaj, česar ni, ali pa v tako majhnih količinah obstaja, da
je pravi čudež na to naleteti. In je tudi v tem moja krivda, preprosto, ker
domnevam, da obstajajo takšni, ki zmorejo tako, kot sam živim, obenem pa ne
upoštevam grobega dejstva, ki govori o tem, da meni nikoli ni bilo potrebno
izrekati tistega ne-bodi-kot-drugi, ker nikoli takšen bil nisem, in si, nikoli,
takšen tudi ne želim postati! Da, vselej trdim, da je bolje sebi bolečino,
trpljenje rojevati, kot taisto drugim početi. Potemtakem…
Od
življenja ničesar ne pričakujem, ker je, itak, v mojih rokah, ker je od mene,
izključno, odvisno, kakšno bo (ostalo) in ker nekih posebnih želja, ki bi me
vodile, preprosto, nimam več. So izpuhtele, zahvaljujoč »prelepim« spoznanjem,
tako da…
Da, od
samega obstajanja pa pričakujem in to zgolj – neke težave, ki se slednjemu,
tako ali drugače, izkazujejo, takrat, kadar se leta pridno nabirajo, in
naberejo, težave, radi katerih pa nisem pripravljen lastnih življenjskih vodil
popljuvati, se jim odreči, pač pa bom, kakor bom vedel, in znal, ter zmogel –
raje sam, in v svoji samosti, kot da bi, za en sam trenutek, del občega svinjaka
postal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar