Je v
jutru, za hipec, nebo zaječalo,
za
hipec bilo mu do smeha ni, sanj,
mu zrno
je speva na trati ležalo…
in
ptica nemočna zašla mi je v dlan.
Nemoč
je drhtela, v očeh negotovo,
so
krila zastala, izdale željé,
predaleč
za sonce, za upanje novo,
le
strah, ki v dir sme pognati srce.
Počasi,
in nežno, se dlan je razdala,
toplina
navdaja, toplina budi,
in
ptica, s hvaležnostjo jo je zaznala,
v
telescu obupa vse manj, nemoči.
In sva
se delila, kot da se poznava,
in vse
več življenja v drobnih očeh,
je
krila razprla, da zopet zaplava,
v
daljave, po svojih nebeških poteh.
Radost
me obdala, ko je poletela,
čeprav
spet ostala mi prazna je dlan,
v
hotenjih, da greti, še vedno, bi smela…
za
nekaj trenutkov živela je dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar