Košnja
poteka po načrtih. Pravzaprav skorajda po načrtih, kajti padcev, svojih, ne
načrtujem, pač pa jih zgolj predvidevam, jih, kot možnost, dopuščam. In danes
sta se mi dva »lepa« pripetila…
Nerad
preskakujem, v življenju nasploh, grem raje po vrsti, po nekem redu, pa tudi
kosim tako, svoj breg, da se od zgoraj navzdol podajam. Tako sem danes zastavil
z dokaj strmim delčkom, ki je bil, v času košnje, še vedno osenčen. In so me
razmočena tla dvakrat povabila v svoj objem…
Vsaj
nekdo, sem se pošalil, tozadevno tolažeč se, po tem, kakopak, ko sem si
dušo z obiljem kletvic olajšal. In je bila pri drugem padcu tolažba nekoliko
kompleksnejša, je tudi na zdravstveni podlagi temeljila. Po celi dolžini, in to
v kratkih rokavih, kakopak, me je namreč poleglo na tik pred tem, torej na
sveže pokošene – koprive.
Je
peklo? Veš, da je, in to konkretno, a še zdaleč ne tako, kot me peče življenje…
Ja, to,
amebam »lepo«, življenje. Ki naj bi bilo celo, po občem »vedenju«, samemu sebi
namenjeno, in naj bi bil smisel, tega življenja, v tistem da-čim-lepše-(pre)živim,
čeprav – Narava ni neumna, nasprotno, in vse, kar je ustvarila, je ustvarila z
določenim namenom, da služi, pridodaja skupnosti, da s tem, ko sebe »daje«,
omogoča obstajanje, in delovanje, celote kot take (in prav radi tega velja tisto,
da je dobesedno vse, kar obstaja, med seboj na neke načine povezano). Pa so
obči edina zadeva, v celotnem poznanem nam svetu, pri katerih naj bi bilo
drugače…
Resnici
na ljubo, in v opravičilo Naravi, je potrebno nekaj besed pridodati. Sledečih:
Narava, sama po sebi, sploh ni občih neposredno ustvarila! Ne, »bog«, zaslužen
za njih »stvaritev«, se je prikazal v podobi – človekovega »tiča«…
Da,
človek je, šest, morda tudi več deset tisočletij nazaj, naredil kapitalno
napako, napako, svojo, vseh časov. Takrat, ko se je sparil z uradno
poimenovanim človečnjakom, dejansko pa z opičnjakom, z nekakšnim bratrancem
šimpanza. Z živaljo, med katero (tudi) Neandertalec sodi. In se je sparil samo
na temelju neke zunanje, vsaj od daleč, podobnosti, dočim so bile vsebinske
razlike, katerih ni moč povsem preprosto, in povprečnežu razumljivo, opisati,
krepko prevelike. In so, žal, tudi danes. Celo za sto osemdeset stopinj, za
iztegnjen kot, ko bi v jeziku geometrije zadevo ponazoril, obstajajo razlike v
videnju realnosti, v njenem razumevanju, pojmovanju, v razmišljanju nasploh, v
čustvovanju (uvidevnost, prirojena, je redkost, prevladuje njeno nasprotje,
sebičnost), posledično tudi v vrednotenju in v samem načinu obstajanja alias
življenja. Kakorkoli že…
Danes
oblačnost ni tako prizanesljiva, do košnje in koscev, pa sem maloprej »pobegnil«
v hišo. Preveč žge, z neba, in sem se prišel malo ohladit, ter nekaj sape
zajet. Po tem, seveda, ko sem se tudi z ustrezno litražo mešanice založil.
Danes bi rad še neko strmino, edino preostalo, v tem krogu košnje, tik pod hišo
ležečo, pokosil, da bi mi za jutri »samo« še pet spodaj ležečih teras, in
njihovih nabrežin, ostalo. Malodane »rajska« ravnina…
Ravnina?
(Sve) mi je ravno, pravijo Srbi, kadar želijo povedati, da jim ni mar, da jim
je vseeno. Tudi sam se tolažim s tem, da mi vse bolj postaja vseeno, za
malodane vse, a mi določene zadeve, in moja odzivanja nanje, o nasprotnem
govorijo. O tem, da še nisem umrl, da sem, potemtakem, še vedno živ…
Vseeno
je lahko kamnu, že rastlina se odziva na dražljaje iz okolja, potemtakem jih
tudi nekako zaznava, in doživlja, potemtakem, celo več, se do teh dražljajev
opredeljuje, in se, posledično, na različne načine napram njim izkazuje.
Pomeni, da ji ni vseeno!
Ja,
tudi mrtvim, ne samo kamnu, je vseeno. Z mrličem lahko počneš karkoli želiš, in
z ničemer ne bo nekega svojega odziva izkazal. Pomeni, morda, to, da ti je
vseeno, po določenih vprašanjih, ali celovito gledano, zaradi tega, ker »živiš«
mrtev, v nekem svojem živem telesu?! Se ti zdi čudno, celo nemogoče, ta mrtvost
še za živega?! Naj se ti ne zdi tako, obstaja, pa še kako obstaja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar