Odsotnost
Male mi je odnesla spanje. Ni prvič, domnevam, da tudi poslednjič ne. Tudi
elektrike ni »iztirilo«, pa zmorem bedeti ob luči in za tipkovnico. Tako in
tako si bom čez dobro uro, nekje krog pete, kavo skuhal, ob njej nekaj partij
šaha odigral, potem pa šel čistit kuhinjo…
Zadnji
dve noči sva spala bolj tako tako. Ona resda malo manj tako tako kot jaz, a
kljub temu. Tudi, če nikjer ni videt enega samega komarja, pardon, komarke, se
bodo našle prek noči in Malo dodobra popikale. In tata potem maže vbodna mesta,
pa mrčes lovi in ga po zidovih razmazuje. V noči na petek pa sem še dežural
povrh. Zaradi pikov se je namreč jokaje zbudila. Na srečo se je pomirila takoj,
ko sem jo namazal, a ni hotela, da ugasnem lučko, stoječo na nočni omarici, pa
sem, po tem, ko je ponovno (za)spala, izrabil bledo osvetljenost prostora, da
sem odganjal nadlego od nje, občasno kolovratil po kavču ter po zidu, pardon,
po krilatkah mlatil… in me je zmanjkalo nekje ne-vem-kdaj…
Zna
biti trma, velika trma, kadar jo piči tako. Zlasti v zadnjem času, ko njen »sama«
postaja vse pogostejši. In ji pustim, da sama naredi to ali ono, tisto, pač, za
kar vem, da, ob moji pomoči, zmore, pa četudi ga, kdaj, ob tem »posračka«, se
da popravit. Tam pa, kjer ni šale, da bi jo hudič vzel, tam pa nastopi bojna
linija, na eni strani njeno trmarjenje, na drugi moja nepopustljivost. Ko boš
večja, ko boš znala in zmogla to, kar želiš, predvsem pa takrat, ko boš vedela
s čem se soočaš, in boš znala nase paziti… razlaga, katere ne kaže ponavljati,
ker se nikakor noče »prijeti«. Sama, pa sama in sama je krepko premočan…
Zvečine
pa lepo, zelo lepo sodelujeva. Ne vem, če imava tisti pravi odnos dete-oče,
bolj se mi dozdeva, da sva prijatelja, dve duši, ki se znata izjemno ujemati, »brati«
druga drugo, predvsem pa druga z drugo dospevata do izjemnih, »nebeških«
čustvovanj, doživljanj, obstajanj. In ni lepšega, meni, kot so najini pogovori,
najino petje in plesanje, pa njen »mene«, njena želja po tem, da odkloni, med
obroki, sedenje na svojem stolčku, ker hoče, klopek mali, sedeti pri tati na
klopi, še raje v mojem naročju, ali pa ko se ponoči dobesedno stisne k meni, in
je, kadar komarke ne nagajajo, povsem dovolj to, da me v svoji bližini zaznava,
pa bo noč prespala trdno, mirno…
Tudi
najino uspavanje je posebna zgodba. Nekdo, ki bi naju z razdalje opazoval, bi
pomislil, da sva šla noret, ne spat! Telovadi po meni, se kotali po kavču, s
svojim tata-ama-Lilo, mi nasmejana poje, in naroča, katero pesmico bom jaz njej
zapel… pa zna, kadar ni zares utrujena od dneva, takšno uspavanje tudi dve uri
trajati. In v tem času krepko več energije in razigranosti izkaže, kot jo je
poprej v celem dnevu, čeprav je nič ne zaustavi in malodane nikoli ni pri miru,
»stacionarna«…
Ja, je
naporno dete, v smislu, da nenehno terja pozornost, da je treba »skakati« za
njo in paziti, da v razigranosti do nesreče ne bi prišlo, pa zmore dodobra
izčrpati, celo tako, da zvečer, ko zaslišim njeno smrčanje, nekaj podobnega »aleluja«
občutim, ko do neke ure, morda celo dveh, miru dospem…
Sem že
slišal, velikokrat, da napak počnem, da je treba otroka naučiti ubogati, ga
(o)brzdati… jaz pa menim, da takšni nasveti samo o tem govorijo, da je tistim,
ki se po njih ravnajo, njihovo udobje pomembnejše od potreb otroka, da je
njihov sebičen imeti-rad-sebe krepko močnejši od njihovega imam-rad-otroka,
kajti – kadar imaš nekoga rad, takrat sebe njemu prilagajaš, takrat so ti
njegove želje pomembnejše od tvojih, njegovo zadovoljstvo pomembnejše od
lastnega, celo več – do lastnega zadovoljstva dospevaš tako, da v otrokovem
delček zase porodiš! In otrok zanesljivo potrebuje tako igro, kot razigranost,
porabo nakopičene energije, in ima prav tako pravico, da svoja mlada leta čim
lepše preživi. Ga, slej ko prej, okolje, odrasli, (o)brzdajo, mu, vsaj delno,
življenje pobijejo! Pa naj bo ta slej kot prej čim kasneje. Ne nazadnje – ni mene
otrok prosil, da na svet pride, jaz sem ga nanj postavil, pa ne samo da lahko,
pač pa sem ga dolžan, prav zaradi tega, čim bolj upoštevati. V okviru (svojih)
objektivnih zmožnosti, kakopak, in daleč stran od svoje sebične želje po lastni
komoditeti!
Ja, in
je tisti uvodni čez-dobro-uro prepolovljen. Jaz pa sem zgolj nekaj besed
zapisal. O tem, da mojo serico driskasto, tatinega Sonka pogrešam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar