Mače
skače, me lovi,
za menoj
nenehno leta,
me
zamenjalo, se zdi,
je za
svojega očeta…
Urnonogo,
radovedno,
na pozor
oči imam,
pod
korak mi skače redno,
pa lahko
ga še speštam…
Se
prisloni v crkljanje,
zdaleč prede
mi v pozdrav,
vse več
časa mi požanje,
in tako
je, bržčas, prav…
Kakor
senca, kjer sem, tu je,
me za
hipec ne spusti,
mu
uspeva, to, kar snuje,
da krog
prsta me vrti…
Ko
odraste, kot vse drugo,
najde stran
od mene pot,
dober
bom še za uslugo,
spravljen
v varen nek svoj kot.
Ni komentarjev:
Objavite komentar