Viš, dete…

Danes sem celo popoldne porabil za to, da sem s tistim kupom lesa opravil, pa – ko sem že imel cirkular na delu, sem še nekaj vej pridodal…

 

Posoda čaka, še od sinoči. Zjutraj ni bilo časa zanjo, čez dan pa tudi ne. Dobro, šlo bi, med tretjo in četrto, a sem si tisto uro, dodobra pregret od sonca, in dela, za počitek vzel, za ohladitev. In edino, kar mi je uspelo še dodatnega narediti, do četrt čez osmo, je bilo to, da sem Malino oprano obesil (in zvečer, posušeno, pobral, zložil in pospravil). Se je le nabralo, tega lesa, pretežno za podkuriti, in ko sem ga zlagal – kot bi se z nekakšnimi kockami igral, na to me je videno spominjalo…

 

Ja, dete, viš, tata pa se na tak način bori z življenjem! Sam, stoje, ne, nikakor leže, na hrbtu, stoje, vzravnano, in predvsem – nikjer nobenega dreka! Dvonogega dreka, dete, da me ne bi narobe razumelo. A o njem ti sedaj ne bom razlagal, vem, na svojo veliko žalost, da boš še prehitro ugotovila, kako zgleda!

 

Ja, Sonko moj lepi, ko bi bila sedaj tu, bi, ne dvomim, slišal tvoj »piden tata«. Ne vem, dete moje milo, če sem res priden, kajti ko bi bil, me življenje ne bi tako tolklo, čeprav – jamčim ti, z lahkoto, da čistejših rok, od mojih, v vsem svojem življenju ne boš našla! Potemtakem…

 

Potemtakem pa je težava prav v tem, da sem priden?! Ko bi bil večinski, »dober«, »pošten«, »načelen«, »moralen«, »čist«… potem bi mi, domnevam, bolje šlo. Svet je svinjak, velik svinjak, pa če si rilčast, v njem, te to ne moti, nasprotno, takrat velja tisti »življenje je lepo«. In bi, tudi jaz, rilčice nizal, in v vsem, kar bi se mi ponujalo, užival, tako pa… če odstopaš, če si drugačen od okolja, potem te svinjak tudi z daljave moti, in radi njega trpiš. Smrad je, ne nazadnje, samo in zgolj – smrad!