Kar »se mora«…

Pravijo, da »ni težko, kar se mora.« Ne vem, a tistim, ki tako pravijo, ne morem verjeti…

 

V zadnjih dneh mi roki nagajata, v zapestjih, in zlasti v prstih, pa mi ni všeč, da ju ne obvladujem tako, kot bi si želel, da mi zmore neka zadeva tudi iz prijema pasti. In me, dodatno, pod nohtom palca levice žge, konstantno. Ni nekega kljuvanja, ni neke vidne poškodbe, pa da bi o zagnojenosti razmišljal, le – čas mi v staranje teče, očitno se to tudi v prekrvavitvi kaže, in se bom moral z novonastalimi stanji sprijazniti…

 

»Ni težko, kar se mora.« Hm, ni težko dejstev ugotavljati, v kolikor si ugotavljanja zmožen. To je res, kajti ugotovitev pride malodane sama od sebe, dočim vse ostalo…

Malček težko zna biti, v določenih primerih, soočiti se z dejstvi, z resnico. Jo kot neizogibnost sprejeti, upoštevati. In krepko težje se je dejstvom zoperstaviti, skušati proti njim delovati. Še zlasti takrat, kadar imaš »roke zvezane«, in ti možnosti takšnega delovanja niso dane, čeprav…

 

Sámo pojmovanje, vsega in česarkoli, ter predvsem samega sebe, svojega obstajanja, se zmore izkazati kot pozitiven dejavnik, v odnosu do ugotovljenih stanj, kajti – nikjer si nisem zastavil nekih desetletij, neke starosti, katero bi »moral« (do)živeti, pravzaprav mi nikdar ni bilo pomembno to, koliko časa bom živel, pač pa mi je vedno bilo v ospredju KAKO bom živel, kot človek, ali pa kot eden izmed neštetih ne-bodi-kot-drugi… potemtakem…

 

Zavedam se, da me jemlje. Že dolgo je tega, kar so se celice nehale obnavljati, in vse tisto, kar je ostalo, je običajna »potrošna roba«, pa – dokler zdrži, zdrži, obenem pa je vse manj tistega, kar še zmore kljubovati. Poleg tega pa…

 

Vsebinsko gledano nimam ničesar izgubiti. Mrtvemu ni moč zavedati se, pomeni, da mu tudi umanjkanje tistih, katere je imel za svojega življenja rad, ne more bolečine povzročati. In se lahko le kot razbremenitev, določenim, izkaže moja smrt, nekaterim pa tudi kot bolečina, s katero se bodo, neizogibno, srečali. Enkrat že. In jo skušali, po najboljših svojih močeh, obvladati, premagati.

 

Nekoč mi je Svetlana govorila o nekih preiskavah, katere naj bi ji naredili, in je povedala, da nobenih kamer, ščipalk, cevi… v svojem telesu ne bo dopustila, četudi jo, zaradi tega, prej pobere. In se strinjam z njo, povsem, vsaj kar zadeva moje zdravje, in obstajanje. Pa ne verjamem v drugo usodo, kot je tista, katero samemu sebi namenjaš…

 

Tistim, ki živijo da živijo, takšna vprašanja, običajno, ne delajo težav. Kadar živiš za to, in samo za to, da živiš, takrat se, pač, trudiš to svoje obstajanje za čim daljše narediti, meni pa…

Kar nekajkrat sem se, v svojem času, že »obnavljal«, kar nekajkrat sem moral tisto, za kar sem menil, da je smisel življenja, z neko novo vsebino zamenjati. Malo preveč je bilo, teh zamenjav, da bi se mi sploh še dalo iskati odgovor na vprašanje, ki o smiselnosti življenja sprašuje! Ne vem, močno dvomim v to, da živečemu sredi ne-človečnosti, in stremečemu k človečnosti, tistemu, ki kljubuje, kot človek, malodane vsem ostalim, zares zmore biti – življenje smiselno! Naj imajo, v celoti, svet v svojih rokah, naj ga v celoti v sebi ustrezne podobe spremenijo… Ne bo dolgo do takrat, ko bo tudi njih, prav zaradi njih samih, pobralo!

 

Malo marsikdaj, kadar greva na sprehod, pa tudi sicer, pograbi, da bi jo nosil, in to še gre, nekako že. Prste prepletem, in jih zmorem prepletene obvladovati, pa mi samo križ, s časom, odvisno od poti, ugovarja. A tudi njega znam preslišati, je zadovoljstvo v podobi Mala-v-mojem-objemu krepko prepričljivejša zadeva. In dokler bom zmogel to, mi neka soočanja z dejstvi ne bodo »sistema« porušila, kasneje pa…

 

Močno dvomim, pravzaprav ne verjamem temu, da »ni težko, kar se mora«! Nasprotno, vse tisto, kar »moram«, in se zvečine kot banalnost kaže, mi je krepko težje narediti, kot tisto, česar se z veseljem lotim, ker za seboj neka pričevanja izkaže.