Meni računalnik ni igračka…

… kakor je absolutni večini, ki dejansko nima ničesar pametnega početi, pa radovednost naokoli pase, v podobah pripisov, morebitnih, svojo neumnost raztresa, spremlja, prek spleta, novice, čveke, prek oglasov informacije išče, kuharske recepte, ali neke druge praktične nasvete… in tozadevno družabno živetje, svoje, goji. Uboga »družabnost«…

 

Nekoč sem ga uporabljal za to, da sem objavljal, in da sem občestvo ugotavljal…

Danes ga ne ugotavljam več, prevečkrat so se mi ugotovitve potrdile, da jim ne bi zaupal, prevečkrat sem imel z neumnostjo opraviti, da bi si nadaljevati, z njo, želel. Danes samo še objavljam… in tudi tega ne počenjam zaradi občestva, ene same besede mu, nedojemljivemu, ne namenjam, nasprotno, objavljam zaradi sebe, zaradi preprostega dejstva, ki govori o tem, da v svojem domu več ne najdem prostora, med vsemi nabranimi »fascikli«, ki v podobah arhiva o nekih mojih objavah govorijo, in neke rokopise pred zaprašenostjo, vsaj za silo, branijo…

 

Računalnik mi je, od nekdaj, izpopolnjena podoba pisalnega stroja. Desetletja sem uporabljal, pisalni stroj, menjaval trak, in kopirni papir, vlagal na stotine kilogramov nepopisanih listov, da bi se s popisanostjo izkazali, s korektorji prek zatipkanosti šaril… in potem pošiljal, v ovojnicah, naokoli. Z računalnikom je lažje, hitreje, udobnejše, sproti popraviš, papirja ne potrebuješ, kar iz »škatle« naslovnikom pošiljaš…

 

Nimam, in nikoli nisem imel »najboljšega« računalnika, in ga, resnici na ljubo, nisem potreboval. Za razliko od igračkarjev, ki ga potrebujejo. Časa imam dovolj, pa lahko počakam, da se program »odpre«. Moj čas ni tako dragocen, kot je dragocen čas praznine, brezvsebinskih, tako in tako, po njihovem, v svojem času nimam česa pokazati…

Na tehniko se ne spoznam, ob njej zmorem, zlahka, odpovedati. In se tudi ne učim uporabljati določenih (z)možnosti, tozadevno pametnih naprav, vsaj tistih ne, katerih dejansko ne potrebujem. Ali jih, preprosto, ne želim uporabljati, iz določenih razlogov, pač. In mi tudi pri telefonu zadošča to, da zmorem, z njegovo pomočjo, pogovor opraviti, sporočilo izmenjati, fotografijo posneti, in, kadar potreba do tega privede, matematične operacije izvajati. Vse ostalo pa – kakor komu, meni, zanesljivo, ne.

 

Navodil na splošno ne maram, zlasti takšnih ne, ki se v neštetosti strani raztezajo, po možnosti v podobah bebavih prevodov, marsikdaj tudi same vsebine, in, po možnosti, v tako drobnem tisku, da drobnejši skorajda biti ne bi mogel, pa – kadarkoli iščem neko napravo, ker sem primoran dotrajano nadomestiti, vselej stremim k čim bolj preprosti, s čim manj zmožnostmi… posledično tudi za čim manjši denar.

 

Ja, nekoč, ko sem še imel uporabni slušalki, z mikrofonom, in je bil stik na računalniku brezhiben, sem tudi snemal… pa čeprav sem bil velikokrat opozarjan na to, da se zvok preveč »kartonasto« sliši, da je posnetek daleč od profesionalnega, pričakovanega… in sem, na to, odgovarjal, da mi je vedno bila vsebina pomembnejša od zunanjosti, od forme, obenem pa – rad bi ga videl, ki bo besedila podobna mojim pisal, rad bi ga doživel, ki bo melodije mojim podobne ujel, rad bi ga videl, ki se bo z moji enako »produktivnostjo« izkazal… pa čeprav vse našteto ni »po okusu« občestva, za katerega pa tako in tako nimam dobrega mnenja…

 

Ja, meni računalnik ni igračka, in celo glasbo prek njega slišim samo takrat, kadar je Malo tu, in ji pesmice v poslušanje spustim. Mojih posnetkov ne poslušava, tudi sam jih ne. Ni, praviloma ni glasbe, v mojem domu, v zadnjih časih, razen takrat, ko je dete tu, in je ono samo moja glasba…

 

V sredo in v četrtek bo imel računalnik še eno zadolžitev, ne prvič. Dopolniti moram namreč besedilo natečaja, za trinajsto Rima rajo, in ga razposlati na nekaj več kot tisoč naslovov. Nekaj ur dela, nekaj ur mojih prizadevanj, mojega življenja, večinoma v prazno namenjenega.