Po tem,
ko je bila Astrid spet doma, sem se odločil, da bom kuhinjo spravil v
poprejšnje stanje. Motilo me je, da je skorajda nekemu skladišču podobna,
namesto prostoru, v katerem sta kuhinja in jedilnica združeni, obenem pa se, nemalokrat,
izkazuje tudi kot igralnica, celo kot »žogalnica«, kadar se Malo, in jaz, v
prostoru žogava…
Kar
nekajkrat sem se sprehodil, s Pepijem, z nakupovalnim vozičkom, preden sva
vsebino, namenjeno v recikliranje, iz kipeče škatle prestavila v prtljažnik. Do
vrha je bil poln, ko je bil ves papir v ustrezni, dve, škatli zložen, potem pa…
Užitek,
resnično, pravi užitek je peljati obnovljeno Astrid! Nobenega oglašanja, nekega
stokanja, ko se guga na neravnem cestišču, nobenega šklopotanja, ki bi o neki
nepravilnosti pričalo… malodane neslišno, kot neka baletna plesalka, je drsela
prek plesišča, z besedo cesta poimenovanega…
Prvi
občutek, katerega sem doživel, ko sva dospela do »eko otoka«, je bila –
zgroženost! Skorajda obup. Na sprednji strani zabojnika, namenjenega zbiranju
odpadnega papirja, je namreč vrelo, kipelo, od nakopičenega papirja…
Za vsak
primer sem šel pogledat tudi na zadnjo, hrbtno stran. Ti zabojniki so namreč
narejeni tako, da imajo dva prekata, in tudi na hrbtni strani imajo odprtino,
skozi katero je moč v zabojnik polniti…
Običajno
preklinjam, obče, tudi zaradi tega, ker silijo po njim lažjih, ugodnejših
poteh, ker skušajo čim hitreje, in lažje, do nekih svojih ciljev dospevati, pri
čemer se, roko-na-srce, kaj dosti ne ozirajo naokoli, nekih pretiranih zadržkov
ne izkazujejo, ob svojem početju. Danes mi je ta njihova navada razsvetlila
dan, kajti – drug prekat je bil malodane prazen!
Trajalo
je, mislim da več kot dvajset minut, preden sem uspel prtljažnik sprazniti, in
pripeljano, vključno s tremi škatlami, lepo zmečkanimi, in zloženimi, preseliti
v zabojnik. In tako na hitro, površno, kolikor je moč ocenjevati, bi rekel, da
je po meni, in po mojem papirju, v tem, drugem, prekatu ostala vsaj še polovica
prostora na voljo. In mi je odpadla vožnja, do neke komunalne deponije, na
katero bi sicer odpeljal nabrano, in odvečno…
Da, na
srečo, in včasih, tudi prija, takrat, ko ugotavljaš, da je neumnost dovolj
neumna, da niti za vogal ne pogleda, da bi še z druge strani spoznala. Oziroma
zabojnik polnila…
Kakorkoli
že, drugih sledi preselitve knjig, razen dveh natrpanih regalov, ni več. In bo
Malo spet lahko, po svoje, kuhinjo uporabljalo, in jo »urejalo«, da bom moral
paziti kako hodim, da ji neke igračke ne bi strl, polomil, ko bi nanjo stopil.
In predvsem – na klopi bo več kot dovolj prostora, za to, da bova spet smela
živeti njen »tati čičala«, in bova, kot velika, družno klop delila. In se bo
prek nje tudi ulegla, ter svojo bučo, udobno, v moje naročje položila…
Ja,
glede tistih novih regalov, in predvsem na njih zloženega, knjig, bom pa moral
nekaj časa dodatno pozornost izkazovati. Malo namreč knjige zelo zanimajo,
privlačijo, in bolj kot so pisane platnice, bolj roki po njih steguje, pa…
Se
včasih pripeti, kadar knjige izvleči ne more, da ji ovitek natrga, celo strga.
Kakopak, da jo od tega odvajam, vsaj skušam to početi, a je še nisem v celoti
odvadil, in jo od tega odvedel. Knjig, z izjemo njenih, ji pa sploh v roke ne
dam, jih jaz listam, zanjo, in njej, kadar bi si jih ogledovala, kajti – v nasprotnem
bi bile prehitro obarvane, pravzaprav počečkane, listi iztrgani, poškodovani,
in prehitro bi bilo moč poslušati njena ugotavljanja, o tem, da je nekaj nekoč
bilo, sedaj pa tega več ni…
Sonce
že »prijetno« deluje, in me vleče v nekakšno lenobnost, v počivanje, pa se,
zaenkrat, tolažim s tem, da sem vsaj vprašanje knjig razrešil, medtem ko bo
košnja, ta teden, očitno, ne samo selekcionirana, pač pa tudi zreducirana na
tisto najnujnejše, in, morda, še malček več. Bom videl, kaj bo v prihodnjih
dveh dneh vreme povedalo…
Prvi
letošnji, moj, nekaj dnevni »dopust«. Kdo ve, morda sem si ga tudi »zaslužil«?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar