Vem, da ne znam… tistega, kar bi, morda, znal!

Dolgo je že tega, kar sem, tam, kjer sem nekoč živel, nek »zidek« naredil, ga »zbetoniral«, da bi, z njim, zelenjavni vrt od dvorišča ločil.

Večina te razmejitve se nahaja »v zemlji«, morda le nekih deset centimetrov na plano kuka. Celo ograjo sem namestil, in s tem, z vrtanjem, posegel v zabetonirano, ga, na nek način, načel, oslabil, a, kljub temu – ta »zidek«, še vedno, po petintridesetih letih, stoji, natanko takšen, kakršnega sem naredil…

 

Skupaj z delavcem sem ograjo, krog hiše, spočenjal. Vem, pomnim, vse, kar, in kako, sva delala, vendar…

 

Ko bi danes moral, na primer, neko škarpo graditi…

Vem, da bi najprej moral za ustrezne, stabilne (potemtakem dovolj široke, ali pa debele, kakor želiš) temelje poskrbeti. Da bi moral poskrbeti za to, da bi zid »legal« proti bregu, se nanj »obešal«, in nikakor navpično, ali celo vstran, od brega, stal. Vem, da bi moral, v kolikor bi bil ta zunanji del iz betona, »zašolati«. Vem, da za to potrebuješ ustrezne plošče, včasih, morda še vedno, so jim »bosanke« pravili. Vem, da, ob teh ploščah, potrebuješ »distančnike«, s katerimi zmoreš vzporednost obeh strani zidu, njegovo enakomerno debelino, doseči. In potrebuješ žico, in ustrezne vijake, na katere jo boš pričvrstil, da bo preprečevala morebiten »pobeg« teh plošč, takrat, ko boš mednje beton vsipal. Beton znam zamešati, tudi vsipavati ga, tja, kamor je potrebno. Tudi vem, da je potrebno vanj »žokati«, ga »tlačiti«, da se enakomerno razleze, po podlagi, in vem, da je potrebna tudi notranja vezava, »armatura«, ki bo narejeno vkup držala. Vse to vem, vse to sem že počel, a – nikoli sam, nikoli samostojno, pa…

Niti slučajno se ne bom zmotil, tako, da bi trdil kako – znam škarpe delati! Premalo, krepko premalo izkušenj imam, za takšno trditev, in preveč je tistega, kar se utegne, pri delu, kot neznano pokazati, da bi si upal biti prepričan v lastno znanje! Izkušenemu navkljub.

 

Preveč »mojstrov« sem srečal, od gradbenih del so živeli, pri katerih se nisem mogel strinjati z njihovim »znanjem«. Ja, zmetati vkup, spacati nekaj, to že znajo, a pustiti, za seboj, tako, kakor je potrebno, ne, do tega pa niso dospeli! A vsi po vrsti so »znali«, in vsi, po vrsti, so bili »mojstri«!

 

Pa ni samo v gradbeništvu tako, ne, žal, ne, povsod drugod je moč popolnoma enako doživljati! Tam, in v časih, kjer, in kadar, se, denimo, za funkcijo predsednika države poteguje nekih štirinajst kandidatov, od branjevke naprej…

 

Pomnim, dvakrat se mi je mandat za opravljanje direktorskega dela iztekel, dvakrat ga je bilo potrebno podaljševati. In podaljševanje ni bilo nek avtomatizem, nasprotno – javni razpis delovnega mesta, zbiranje ponudb, preverjanje kandidatov… in tega nisem jaz počel, daleč od tega, pač pa ustrezni, zaposleni v matičnem podjetju, tistem, pač, čigar lastnina je bilo podjetje, katero sem dvanajst let vodil…

 

Mikavno se sliši biti-direktor, sila mikavno! Nič kaj mikavno ni obče poznavanje del in nalog, nekih odgovornosti, s katerimi naj bi se direktor, vsak, izkazoval. Velikokrat sem slišal tisti »kaj takšnega pa je biti direktor, samo s prstom kažeš, da drugi delajo«…

 

Ne vem, morda ponekod celo je tako, a v podjetju, kateremu celo ustanovitelji, njegovi lastniki, niso prerokovali daljšega obstajanja, kot dvomesečnega, jamčim, ne more, nikakor, na tak način! Kakorkoli že…

 

Na razpise so se mnogi odzvali. Tudi takšni, ki so »vedeli«, zase, da so »znalci«, če ne radi drugega, neke fakultete so imeli za seboj. Potemtakem so bili jezično, domnevam vsaj, da so bili, usposobljeni, a ene same ure, v praksi doživete, niso spoznali! In teorija se zna, prevečkrat, kot povsem nekaj drugega, od prakse drugačnega, izkazati… V teoriji, na primer, spoštuješ pravni red, v praksi gledaš, kako bi ga čim uspešneje kršil, goljufal. Po liniji najmanjšega odpora, skladno z »zmožnostmi«, lastnimi, znotraj katerih – vsakdo zmore biti uspešen v okvirih goljufanja, ob spoštovanju nekih določil, nekih zakonov… pa je to »malček« težje…

 

Da, tudi takšni so prihajali, v finih oblekah, s kravatami, ki so na Zavodu za zaposlovanje vedrili, in »damice«, z dolgimi, nalakiranimi nohti… dneva zaposlitve za seboj niso imeli… »želeli« so se zaposliti, ker bi »radi« delali, sami zase skrbeli… vse so »vedeli«, očitno, če so se na razpis odzvali… le nek za-tak-denar-pa-jaz-tega-ne-bom-delal/a je preprečil to, da bi od njih kaj več ostalo, kot prvi, in edini, pogovor s kadrovsko službo… in to, kakopak, da bi se kot nezmožni opravljanja dela, za katero so se, načeloma, potegovali, izkazali.

 

Ja, vem, kako obči »znajo«, brez skrbi. Nekaj je bilo podjetij, nekaj področij, na katerih sem delovno dobo, svojo, preživel, na različnih ravneh, znotraj teh podjetij oziroma njihovih struktur, sem deloval, pa sem z vseh možnih strani spoznaval tisto, čemur se pravi iskanje, pridobivanje dela, njegovo organiziranje in izvajanje, vse do zadnje pikice, do tistega prosjačenja za to, da ti plačajo tisto, kar so ti dolžni plačati, glede na to, da si dogovorjeno korektno opravil, in da so že meseci minili, od zapadlosti plačila…

 

Tako da, ja – za tisto, kar sem že večkrat opravljal, se z njim v praksi izkazal, in to vselej z uspehom počel, za tisto si upam trditi, da obvladam, da znam, in zmorem, za vse ostalo pa – vem, da ne znam, tistega, kar bi, morda, znal!