Ne nudi
mi roke, ki si je ne samo ne zmoreš očistiti, pač pa, še huje, iz umazanije
raste!
Umazanija
je resda nalezljiva samo znotraj umazanosti, in umazanih, a mi zmore, kljub
temu, greniti življenje, tačas, ko se je bom branil!
Ne
razpiraj mi svoje »duše«, če bom v njej samo temo, in ledenost, praznino
vesolja ugledal! Temo sicer zmorem pregnati, si luč, pa čeprav samo v sebi,
prižgati; ledenost mi ne zmore topline, brez katere živeti ne znam, izpiti, a
je ne želim niti utesnjevati, s to ledenostjo; praznina me nikoli ni zanimala,
in verjemi, ne bom je s seboj plemenitil, jo polnil, s tistim, kar premorem,
ker – ni tega vredna, goltava, uničujoča, ubijajoča!
Ne
ponujaj mi svojega »srca«, ki zmore zgolj sebično utripati, medtem ko se ti
seli iz želodca v mednožje; v katerem so zgolj pričakovanja, in zahteve, in se
ni pripravljeno dajati, zares dajati, do same svoje razdanosti; ki drugega ne
zmore, kot biti v posmeh, srcu!
Ne sili
me z besedami, ki povsem drugače govorijo, o tebi, kot govorijo tvoja dejanja!
Ne potrebujem laži, hinavščine, zahrbtnosti, hrepenim po iskrenosti, po Dobrem,
Lepem, Človečnem!
Ne maži
mi pogleda s svojimi maskami, zlahka jih prek obraza menjavaš, tako zlahka, da
je vprašanje, če obraz sploh imaš!
Ne, ne
nudi mi roke, kadar v njej drugega ne ponujaš, kot bolečino, trpljenje, smrt! Takšno
rokovanje hranim, da ga ob lastnem zaključku izkažem, prav tako temnemu,
ledenemu in praznemu, kakor si ti, le da – za razliko od tebe, iskrenemu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar