Ostani smejkasto…

Malo moje, letos je konec pridelave najinih bunkic, v podobah melon, je bilo zjutraj krepko premrzlo, da bi si resneje upal sanjariti o tem, da bodo dozorele. Tiste majhne, kakršne so, in več rasti ne utegnejo. Celo na listih figovih dreves se pozna, od danes, padec temperature…

 

Fige sva, tako in tako, že odpisala. Še nedozorele porajajo vrenje, in se kisajo. In nama samo še kakiji ostanejo, tisti, pač, do katerih, v svoji neučakani radovednosti, nisi segla, in so na vejah ostali. Tudi teh bo bolj malo, letos, bolj kot ne samo za vzorec…

 

Danes je dimnikar občudoval limonovec. O, kako lepi plodovi…

Nič ni letos, sem mu pojasnil, od ničesar, tudi od limon. Bi, že zdavnaj, morale zoreti, celo, nekatere, dozoreti, a te, ki so – močno dvomim, da se bodo primerno obarvale, ob takšnem hladu, prej jih bo pobralo, bodo odpadle.

 

Tudi prijatelj me je, ko je bil na obisku, o letini spraševal. In je slišal, da je letos (bilo) skorajda toliko sadja, kot takrat, ko sem rastline zasadil, vendar – pomembno je to, da je samo nekaj dreves svoj konec v ujmi doživelo, in da se bodo nekatera, po vsej verjetnosti, opomogla, pa… bomo videli, v bodoče, če se je bolje z nekimi podtalnimi dejavnostmi ukvarjat. Le-te uspevajo, bojda, povsod, in vselej…

 

Danes si dobrovoljček! Smejko smejkasti, giska razbojniška, čvekica sonkasta! Tvoje razpoloženje celo do sem, do mene, seže. Tudi sončevi žarki so se začeli prebijati, skozi oblake! Tvoja dobra volja je tati zlata vredna.

 

Iskal sem, zaman, krtačo, tisto za oblačila. Pomnim, tebi sem jo dal v igranje, sedaj pa je nikjer ni videti. In, resnici na ljubo – ne potrebujem je tako zelo, da bi šel stvari »obračati«, bo že pokukala na plano, enkrat, ko bo. Morda jo celo ti odkriješ…

 

V petek popoldne je bil, samo za nekaj ur, Oliver tu. In prvo, kar je vprašal, po pozdravu, je bilo kje-imam-tebe.

Na dveh koncih si, trenutno, do naslednjega petka, sem mu pojasnil, v meni, in pri mami. V nasprotnem, sem pridodal, ne bi sam prišel k tebi, pozdravit…

 

Dal nama je na razpolago vsa drva, katera ima pod streho, ob hiši zložena, a sem se mu zahvalil, in mu povedal, da raje vidim, da pri njem ostanejo, pa da pride, vsaj tu in tam, tudi v hladnejšem času, in jih (u)porabi… bo, v takšnem primeru, tudi nama zima prijaznejša, toplejša.

 

Očitno je prišel čas, ko se bova pogosteje »kregala«, glede tega, če so nogavičke, tvoje, temu namenjene, da jih slačiš, ali, morda, temu, da ti noge grejejo, in te pred prehladom varujejo. In pri tem ti, to pa ti zagotavljam, ne bom svobodne volje puščal! Če ne bo šlo drugače, te bom pa v žabe stlačil…

 

Poznam trme, in trmice, verjemi, sem se imel pri kom učiti, in tudi to vem, kako jih je moč prepričati, pa da neka zastavljena nejevolja v smeh, celo v krohotanje dospe! Bova vadila, in se tudi navadila, na to, da je, včasih, tatina beseda tista, ki odloča. Za parlamentarne razprave sva namreč neustrezna, ti premajhna, meni pa zrako-mlatenje ne leži…

 

Čičko moj, četrtinka mojega vesolja, zvezdnatega, ostani smejkasto, ves dan, in še dlje, navihano, razbojniško, plesoče in pojoče, da ti čim lepše čas teče!

 

Uh, skoraj bi pozabil… prijateljeva žena bi mi znala povedati, da ni lepo, da ni prav, če ti ne zapišem, da te imam rad, vendar… nalašč tega ne bom naredil, vsaj tokrat, ker vem, da zmoreš o tem presojati iz poprej zapisanega. Če se ne motim, sem o tem kar nekajkrat.