Reševanje ali – prispevanje k učinkovitejšemu uničevanju?!

Ni moč reševati sveta, dokler ne veš v čem, sredi česa živiš!

 

O sebi vedo vse, čeprav, vsebinsko gledano – ničesar ne vedo!

Ah, da, vem, vedo, pomnijo o tem kaj, morda celo kako so počenjali, in spočeli… o tem, kam, morda tudi kako so dospevali, in dospeli, pa kaj so požirali, in požrli… a, še zdaleč, ne vedo tega, kot kdo ali kaj so to izkazovali, niti tega, kako bi bilo, ko ne bi!

 

Da, vsekakor, tudi to vedo, kaj so sebi pridodajali, a ne vedo tega, kaj so celoti, radi tega, odvzemali, in odvzeli. Kako bi šele vedeli o tem, da se, prav radi njih početja, ta celota spreminja, in da zmore, in tudi bo, slej ko prej, vrniti, udariti nazaj…

 

Ne pomaga ti »znati« vse črke, zapisane v neki enciklopediji, »na pamet«, če ne veš, o čem pripovedujejo, če jih ne razumeš, če posledic njih (upo)rabe ne vidiš! Ne pomaga ti »strokovnost« v poznavanju zgodovine, če nisi zmožen procesov, nekih družbenih, spoznavati, njih porajanja zabeležiti, vedoč, da so zakonitosti le zakonitosti, in da, vselej, brezpogojno, iste o istem govorijo, iste kroge vrtijo… resda, morda, na nekih »višjih« tehnoloških ravneh, pa nekdanji spori, »reševani« s kamenjem, z gorjačami, postanejo »razvitejši«, in jih z bombami »odpravljajo«…

 

Niti najosnovnejših opredelitev ne dojemajo, niti najbolj preprostih stanj ne razumejo! Pa se, na primer, če s povsem enostavnim primerom trditev podkrepim, »danes« sprašujejo o nekem kam-je-izginila-morala, in se, kakopak, sprašujejo le tisti, katerim dobro ne gre, oziroma jim ne gre vsaj tako dobro, kot so pričakovali, da jim bo šlo, kot menijo, da bi jim moralo iti, pri čemer…

Ubožci, ne vedo niti tega, da etičnost temelji na načelih, na načelnosti, da ni prilagodljivost, neka običajna »vrlina« običajnih… kako bi šele vedeli o tem, da je njih »načelnost« izkazovana le v tem, da se – vedno prilagajajo, da vedno (spreminjajočim se) okoliščinam primerno svoja ravnanja izkazujejo! Potemtakem so »načelni« izključno v lastni – nenačelnosti! Potemtakem tudi moralni ne zmorejo biti, le ubogljivi, kadar tako nanese, seveda.

 

Ne, če ne poznam vzrokov, potem se tudi z njih posledicami ne zmorem uspešno dajati! Lahko se sicer lotevam, teh posledic, lahko se celo pripeti, da jih za nekaj časa ublažim, le – odpraviti, trajno, jih nikakor ne bom zmogel, ker bi za to moral odpraviti njih vzroke… do katerih pa »moja pamet«, bolje – neumnost, seči ni zmožna! In…

 

Ko sem že omenjal, danes, nekega »uveljavljenega misleca«… povečevanje »svobode« tistim, ki niti tega ne vedo, kaj je to svobodna volja, kaj je to svoboda… pač pa jo vidijo v svojem početi-kar-in-kakor-mi-prija, in to sredi neke skupnosti, sredi neke celote, v kateri delci v medsebojni soodvisnosti obstajajo… da, zares, a kadar vzrokov ne poznaš, kadar niti tega ne veš, sredi česa živiš, takrat boš, s svojim »reševanjem« težav le-te samo povečeval, in nič drugega počel!