Sprememba…

Da, za spremembo načrta, delovnega, in današnjega, sem se odločil, kajti…

 

S serviserjem sem se dogovoril, da se slišiva, v primeru, da bi do nečesa nepričakovanega prišlo pri popravilu oziroma servisiranju vozila… da bo skušal zadevo, s tehničnim pregledom vred, že danes opraviti (v petek mi je rekel, da bo zadeva zaključena šele v torek, jutri)… pa sem sklenil, da bo danes košnja mirovala. Na njegov (morebiten) klic bi se rad takoj odzval, da časa ne izgublja(va), zaradi mojega zakasnelega odgovora, ko kosim pa oglašanja telefona ne slišim, obenem ne bi košnje na nekaj minut prekinjal, da bi preverjal, če me je, morda, že klical, pa…

 

Pa se bom kar knjig lotil danes, ko tudi drugo kavo popijem, da vsaj z njimi končam, in bo kuhinja spet neko svojo običajno podobo zapopadla… S travo sem se dogovoril, ne bo mi ubežala.

 

Te knjige… nekoč, ko sem jih sam zložil, na police, so bile lepo razvrščene, zložene, sine pa – ne vem po kakšnem sistemu jih je nosil v avto, in jih, v njem, v škatle zlagal, a so vse pomešane, bolj biti ne bi mogle, in mi, zaradi pomanjkanja ustreznega prostora, njih razvrščanje nemalo težav povzroča. Pa raje kar spodaj, v kuhinji, po kupih brskam, da vsaj tematsko sorodne izbiram, noseč jih gor, in mi to dodaten čas vzame, je veliko prelaganja…

 

Sprva sem se bal, da mi bo polic umanjkalo, sedaj ugotavljam, da se bo, nekako, izšlo. Se bo moralo, kajti tudi pri najboljši volji dodatnih nimam kam postaviti. Vsaj ne na takšno mesto, da ne bi neke vlage bilo, ali nekih miši, na primer, ki znajo, pred zimo, v klet smukniti ter, tu in tam, kakšno škodo narediti.

 

Vsake toliko se ustavim, za hipec, dva, ko mi neka, meni posebna, knjiga, po dolgem času, v rokah obstane. Da jo vsaj malo razprem, prelistam, preverim, če je še vedno v takšni svoji podobi, v kakršni jo pomnim. Vsake toliko se ustavim, da neke papirje pregledam, določene uničim, preden jih na pot v recikliranje namenim, o določenih razmislim, če bi jih obdržal, ali ne. Večinoma, skorajda praviloma jih ne obdržim, spomine v sebi hranim. Tu in tam se ustavim, ker mi cucka, ali mače, v crkljanje dospejo… ja, tu in tam pa tudi kakšno, v miru, pokadim. In…

 

Ko prelistujem, preverjam, prebiram in preberem, takrat, v bistvu, to z nekim svojim časom, s svojo preteklostjo počnem, s svojim življenjem, davno minulim, nikoli več dosegljivim. In ga obujam, čeprav ga zares ne bi hotel obuditi, ga, znova, (do)živeti. Bi bilo dolgočasno, preveč dolgočasno, celo zastrašujoče, ko bi svojo bodočnost poznal…

 

Ja, ko bi šlo za neke običajne predmete, neke kose pohištva, na primer – uporabno, neuporabno, obriši in razmesti, da čim manj časa s tem izgubiš, tako pa… se, tu in tam, zaustavim, da obstanem, s časom vred, v nekem času, ki vsemu navkljub teče, in odteka, da bo tudi on, nekoč, zgolj spomin postal. Če se bo, kakopak, smel med omembe vredne spomine vriniti.

 

Sinova sta se včeraj preselila. In ko je bil »mali« (za pol glave je višji od mene) tu, včeraj, je pogovor nanesel tudi na (sedaj že nekdanje) sosede. On je meni razlagal, po svoje, jaz njemu, tudi po svoje. In sem mu skušal dopovedati, z naštevanjem imen, in priimkov, a sem za časa, ko je bil tu, le do enega razrešenega primera dospel, ostali so se mi, takrat, iz spomina izmikali, vendar – niti ura ni minila, od njegovega odhoda, pa so se mi zadeve že priklicale, in jih zmorem vse našteti. Pa čeprav gre za banalno, povsem banalno zadevo, saj s temi sosedi nikoli nekega »resnejšega« odnosa nisem imel. Za datume pa… ne, o njih pa me ne sprašuj, kajti razen tistih, ki se nanašajo na neka rojstva, se mi ostali nikoli dovolj pomembni niso zdeli, da bi se jih trudil pomniti. Čas je tako in tako relativna zadeva, in so vsebine, ki se v njem dogajajo, krepko pomembnejše. Kadar in kjer obstajajo, seveda, omembe vredne.