V praznem iščoč…

Ne maram sledilcev, ne potrebujem vodnikov.

Sledilci mi že kot druščina niso všeč. Kaj naj počnem s takšnimi, ki niti s samimi seboj ne znajo početi, niti skozi živetja, svoja, hoditi?! Upočasnjujejo te, znajo pot preprečiti, ker moraš njih zmožnosti upoštevati.

Vodnike sem imel, v mladih letih, a ko so me medse sprejeli, je njihovo voditeljstvo postalo odvečno. Takšnih, ki pa bi zmogli bolje, več in pravilneje, od prejšnjih, pa ne vidim.

 

Ne potrebujem ob-strani-hodečih. Ne hodim po uhojenih poteh, da se ne bi bilo potrebno trnju, kamenju, skalam izogibati. Včasih je le-to tako na gosto posejano, da se en sam komajda skozenj zvleče, hoja v štric pa prostor terja.

 

Ne potrebujem ob progi bodrečih. Preveč so glasni. Preveč vsakogar bodrijo. Preveč v prostor silijo, še do nesreče lahko pride. Predvsem pa – oni bi zmago, svojo, zase, jaz pa sploh ne tečem.

 

Kar nekajkrat sem imel navijače. Pred nekimi obravnavami, denimo, na katerih se je o odgovornosti govorilo. Odgovornosti tistih višjih, in visokih. A kaj, ko je navijačem sape pošlo, s samim začetkom obravnave, pa iz poklapanih enega samega glasu ni bilo slišati…

 

Nekajkrat se je tudi zdelo, da imam sopotnike. A jih je odločenost skupaj-do-konca v trenutku minila, že ko so v dalji ugledali prvo trnovito zaraščenost, večji kamen, skalo. In se je sami-na-začetek izkazal…

 

O vodnikih, katere sem imel, ene slabe ne. Nisem jih med vsakomer izbiral, dolgo sem jim celo neslišno sledil, in tega niti vedeli niso. In ko smo se našli, smo ugotovili, da je samo v izkušnjah razlika med nami…

 

O sledilcih ene ne, več. Je že uvodoma dovolj zapisanega, obenem pa se želim, kdaj pa kdaj, tudi s prizanesljivostjo izkazati. In…

 

Ne potrebujem tolmačev. S preko-mejno tujino, s katero komuniciram, zmorem sam. Je bolj razumljivo. Z domačo skušam čim manj komunicirati. Je tudi bolj razumljivo.

 

Ne potrebujem (pri)šepet(ov)alcev. Slabše slišim, kaže, da ušesa popuščajo, pa se mi zdi, da vse narobe razumem.

 

Ne potrebujem klovnov. Toliko sem se jih že nagledal, da mi niti simpatični niso več.

 

Pravzaprav – ne potrebujem tistega, za kar vem, da je, a ga v ničemer videt ni, dočim potrebujem tisto, za kar vem, da ga ni, a sem upal, da ga bom našel.