Mi je lahko vseeno?!

Ne pišem njim. Čeprav vem, da me berejo.

Ko bi pisal njim, bi bila moja prizadevanja že od namere dalje – v zaman.

 

Ne grajam jih, čeprav bi se dalo tako razumeti moje besede. Čemu bi grajal neko dejstvo, na katero nimam vpliva?!

Ja, jih pa opisujem. In tega ne morem zanikati, in tudi ne želim.

 

Ne pričakujem sprememb, pri njih, radi mojega zapisovanja. Pa ne zato, ker, mogoče, ne bi hoteli, ko bi vedeli, o čem govorim, pač pa zato, ker se vsebinsko, in zlasti trajno, ne zmorejo, in se nikoli ne bodo zmogli, spremeniti.

Lahko se pritajijo, za nek čas, se zadržujejo, ne predolgo, sprememb pa ne bo, tistih pomembnih, odločujočih!

Narava ve, ni neumna, čemu je »izmislila« nagone! Tisti, ki se ne zmorejo z neko osebnostno suverenostjo izkazovati, in z zmožnostjo za hojo, tisti koraka ne morejo narediti, in ga preživeti, v kolikor jim gibanje ne bo sprogramirano, v naprej opredeljeno. Z nagoni. In prek nagonov jim Narava ne pusti. Prav zaradi same hoje, in nezmožnosti.

 

Pišem upajoč, da bo (pre)bral nekdo, ki je ne-oni. Za njim, morda, še kdo, pa tretji, četrti… vsi ne-oni. Kajti le tako bi se mogla resnica širiti, in z njeno širitvijo porajati, postopoma, tudi možnosti razreševanja, ker – dokler resnica ni spoznana, dokler dejstva niso ugotovljena, do tedaj nobeno razreševanje ni razreševanje, pač pa samo zapletanje že sicer zapletenega! Ne moreš popraviti cevi, če ne veš kje pušča.

 

Ne pišem njim, Tega tudi poprej nisem počel, ko sem se s krepko bolj »nedolžnimi« besedami ukvarjal. Se mi je namreč prevečkrat zgodilo, da sem poslušal o njih razumevanju-mojih-besed, obenem pa ugotovil tisti njihov »po svoje«, hkrati pa – ko bi pisal njim, in se skušal na istih valovih najti, z njimi… nak, že obstajajo deželni klovni, in sploh jih ni malo!

 

Pomeni, da zelo dobro vem, da je slednja črka, katero zapišem, lahko povsem – v zaman napisana! Ker ne bo dospela, tja, kamor si želi, in potrebuje dospeti, tja, kjer lahko najprej pozornost vzbudi, nato tudi pojasnjuje, razkriva in razkrije…

Pravzaprav – povsem v zaman pa le ni! Samemu sebi namreč ne bi uspel oprostiti, v primeru, da se niti potruditi ne bi skušal, pač pa bi dvignil roke, po tistem kar-bo-pa-bo! In si tega ne bi mogel oprostiti tako zaradi sebe, neposredno, ker bi vse svoje življenje na laž postavil, kot si tudi posredno ne bi mogel, kajti – jaz imam pa res rad svoje otroke, in otroke svojih otrok, pa – če jih imam rad, mi je lahko vseeno glede tega, v kakšnem svetu bodo »jutri« živeli?!