Tudi
mravlja ima mravljo rada, zagotovo jo ima, na nek način že, vendar je ta,
mravljin rad-imeti, krepko, krepko drugačen od človekovega rad-imeti!
In tudi
mravlja ve, da je v svojem rada-imam iskrena, zavzeta, da je njen rada-imam pravilen,
nesporen, in edina oblika rad-imeti na vsem svetu!
Kako le
bi drugače vedela, ko pa drugega, drugačnega ne pozna, in tudi ko bi ga srečala
– nima zmožnosti, da bi ga spoznala, nima zmožnosti, da bi ga (za)čutila in
(za)živela!
Ni komentarjev:
Objavite komentar