Moja pesem…

Brez pesmi že davno me ne bi bilo,

čeprav se me trudi cefrati,

ko sonce me daje, ko mi je hudo,

se žene, nekje, zapisati…

 

Ne vem kdo je prej bil, kdo prvi je glas,

kdo koga na koncu uboga,

le to vem, da zna mi poseči v čas,

a níkdar kot neka nadloga…

 

Me včasih prebuja na sredi noči,

kdaj jutra ne da mi prespati,

v večer mi poseže, da zvezde budi,

oblake mi zna posejati…

 

V krvi, po žilah nenehno brsti,

ko cvet ji za cvetom odpade,

včasih ovene, včasih rodi,

a vselej del mene ukrade…

 

Je moja in jaz že od nekdaj sem njen,

kot reče, tako nama prija,

od pekla, do pekla, pod težo bremen

se nama v korakih odvija…

 

Samo da pokliče, pa že ji sledim,

v tihoti nje polna je soba,

in z njo se, na koncu, v dim spremenim,

od svita, do skupnega groba…