V objemu neba solzic…

Ko biserne solze neba zablestijo,

da žalost sme plaha dospeti na plan,

vse lune vesolja otožne se zdijo,

na poti v neskončnost, do zbujanja sanj…

 

Bi noč tiho ždela, v žalost ovita,

ko ne bi imela v očeh teh solzic,

le tiho čakala bi zbujanje svita,

da najde tolažbo na krilih si ptic…

 

Solzice pa vselej topló ji polzijo,

kot da bi vabile v skrivnosten objem,

v katerem dno duše za hip umirijo,

da vsaj za korak, morda dva, lažje grem…