Rič men…

Danes sem imel na voljo natanko toliko denarja, da – ko sem poravnal še zadnjo letošnjo položnico, mi je ostalo pet evrov in sedemdeset centov…

 

Moral sem še po banane. Običajno jih kupujem dan, dva pred prihodom Male, da zdržijo ves čas njene prisotnosti. Običajno jih kupujem v Šparu, kajti tam so me, vsaj doslej, še najbolj prepričali, s kakovostjo sadežev. In sem se podal v trgovino. Vendar – ene same banane niso imeli! Posledica požara v skladišču…

 

Prav, bom šel pa v trgovino, v kateri sicer kupujem. Večinoma sicer nimajo najlepših banan, vendar, kdo ve, morda pa se čudež zgodi…

 

Že ko sem zdaleč zagledal kup z bananami sem preklel, mejduš, takšno sranje prodajajo! Vse že tako (pre)zrelo, da do gnitja ne more biti daleč! A sem kljub temu stopil bližje in začel malček brskati ter celo našel ustrezno količino takšnih, ki so komajda začele rumeneti. Super…

 

Ko sem čakal v vrsti pri blagajni, sem začel pripravljati tisti drobiž, da bi zmogel takoj odreagirati, po tem, ko bo blagajničar stehtal nabavljeno. In je, še več, ko sem zaslišal znesek, skorajda verjeti nisem mogel – za dva kilograma in pol, evro in triinpetdeset centov! Zaradi stanja, v kakršnem se je nahajala večina banan, so ceno spustili na šestdeset centov za kilogram…

 

Da, in sedaj sem bogat, kajti v denarnici, še vedno, imam denar, in to celih štiri evre in sedemnajst centov! Krepko več, kot imam navado v denarnici nositi, pri čemer do devetindvajsetega, ko bo že nakazilo pokojnine,  nobenih izdatkov nimam predvidenih. Pomeni, da se je moje proračunsko leto, kljub nekim izrednim izdatkom, ki so mi dodobra  pretili, končalo pozitivno. Vsaj nekaj.