Nisem
prepričan, ne da se mi šteti, obenem pa nimam nekega pretiranega vpogleda nad »elektronskimi
knjigami«, katere so mi izdali, a menim, da bodo Večerne dvajseta moja knjiga,
pa, kljub temu, še vedno nisem dospel do neke ravnodušnosti, ob izhajanju
knjig, ki bi jo pojmovanje v podobah samoumevnosti porajalo, pač pa, še vedno,
neko vznemirjenje ob tem čutim, vznemirjenje, ki se utegne, vsaj po doslej
ugotovljenem, celo nekoliko okrepiti…
Zjutraj
sem zvedel, da se bo oblikovalka začela ukvarjati s knjigo v prihodnjem tednu,
pa domnevam, da bo tudi njena fizična podoba narejena do konca meseca. Nek
predlog za izgled platnic, ki bodo kartonaste, potemtakem trde, sem posredoval,
pa bo videti kako se bo oblikovalka v njem (z)našla. Če se bo, v redu, če bo
drugače, tudi prav. Itak sem zapisal, da tudi oblikovanje obravnavam kot
avtorsko delo, v takšna početja pa se ne kaže pretirano vpletati, če naj bi zares
avtorsko bilo…
Fond
črk bo nekoliko večji, kot je v Srčnicah, in to odločitev založbe sem sprejel z
odobravanjem. Je kar nekaj takšnih oči, kakršne so moje, utrujene, iztrošene, katerim
bo lažje branje dobrodošlo. Kolikor bo knjiga sploh v branje dospevala, seveda.
V »kulturnem« okolju je poezija poslednja stvar, po kateri segajo, če že
morajo. Zanimivo, mar ne, med vsemi silno »čustvujočimi« in »mislečimi«…
Še
mesec in pol, približno, pa bom, v kolikor se Svet pred tem ne zruši, seveda,
policam svojega novega »otroka« v hrambo zaupal. V soudeležbo pri nabiranju
prahu, ki na knjigah tako rad počiva. Svojih praviloma ne berem, čemu bi jih,
le tu in tam, kadar nekaj iščem, sežem po kateri. In Malo vse bolj zanimajo, pa
včasih bereva Zmaja Nikolaja, pa Rima rajo, Čirčakulo… a ji raje na novo, tako
sproti, besede povezujem, da samemu sebi, včasih, težave nakopljem, ko želi
tiste iz predhodnega dneva slišati, jaz pa samo okvirno »zgodbico« poznam,
medtem ko si besed niti slučajno ne zapomnim. Za razliko od nje, ki dobro
hrani, v svojem spominu, tisto, kar jo prevzame…
Že
vrsto let se sprašujem, čemu sploh to počnem. Vzrokov, ki bi se izven mene
nahajali, ne poznam. Vsaj v nekem hvalevrednem obsegu jih ni. Pač, »moram«.
Preveč »žene«, da ne bi zapisoval, če pa je že zapisano…
Nerazsodno
se obnašam, marsikdaj, in tudi v konkretnem primeru. V prostoru, v katerem gre
v prodajo, pa še to bolj kilavo, ceneno smetje, ali pa neke knjige, ki se
utegnejo kazati v obliki nekakšnih statusnih simbolov, v takšnem prostoru še
vedno vztrajam. In ne samo to, zapisano me prehiteva, pa bi se v tem trenutku
lahko še za tri nove knjige dogovarjal, ko bi se imel s kom, vendar – bom pustil
času čas, se je že izkazalo, da je tako prav, pa so izšli tudi tisti naslovi,
kateri so bili sprva zavrnjeni, kot »neustrezni«. Kaj bom od tega imel?! V
materialnem pogledu ničesar, razen nekaj preizkušanja mojih živcev, in snopa
potiskanega in vezanega papirja, mi pa vsak takšen razplet v povsem drugačnem
pomenu šteje, ko doživim, da se neka knjiga, kot blagodejen metulj, spusti na
cvet svojega izvora…
Marsikaj,
kar počnem, je početje v jalovo, a brez tega bi sam bil jalov. To je to, nič
več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar