Narava
človeku ni dala razuma za to, da bi dospeval do žretja, do svojega brloga in
potomstva, kar je vse, do česar dospeva občestvo, kar je tisto, kar temu
občestvu predstavlja »živetvene cilje«. Človeku jesti ni cilj, pač pa nuja,
streha mu ni ponašanje, pač pa zatočišče, potomstvo mu ni da-bomo-preživeli,
pač pa potreba po imeti-rad, pa ne vem…
Enega
samega razloga ne poznam, razen neumnosti, seveda, na temelju katerega obstaja,
v besedi človek, izenačevanje tistih redkih, izjemno redkih, ki spreminjajo
okoliščine, v kakovostnih podobah, ki odpravljajo navade, običaje, občim povsem
samoumevna ravnanja, kot so, na primer, ljudožerstvo, suženjstvo, zob-za-zob,
zakon-močnejšega, ki skušajo hlastanje spreminjati v črke, v melodije, v
poslikana platna, ki brloge spremenijo v stanovanja…
Ne,
Narava človeku ni dala razuma za to, da bi bil, med vsemi nagonskimi podobami,
prisiljen gledati vsesplošno razkrajanje vsega tistega, za kar je izključno on
sam zaslužen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar