V odklanjanju iskanega…

V ponedeljek sem odjavil Tarkovo obstajanje. Še vedno ga nisem predelal, še vedno se ujamem, ko se, tu in tam, »pogovarjam z njim«…

 

Ko me je prvič zagledal, takoj je pritekel k meni in se dokaj udobno v mojem naročju znašel. Pri marsičem mi je pomagal, tudi pri ugotavljanju občih »resnic«, tudi pri tisti pes-ima-rad-mir-ko-žre. Ne vem, kako si je on mir predstavljal, vem pa to, da je brez najmanjše težave ležal v mojem naročju in mi pustil, da sem držal »kost«, tisto »umetno« narejeno, v roki, mu jo, tu in tam, vzel spod zob, da sem mu pomagal zastaviti luščenje naslednje plasti, pa mu na kraj pameti ni prišlo, da bi ob tem vsaj nakazal neko renčanje, neko nezadovoljstvo. Nikakor, popolno zaupanje mi je izkazoval, in tudi kasneje, pri briketih – krepko raje jih je jemal iz moje roke, kot pa iz svoje posode. In tudi pri Tisonki je enako, pa – ne vem, morda nista psa, ali pa, morda, psi niti ne terjajo pod nujno tistega občega pes-ima-rad-mir. Pa ju v ničemer nisem (z)dresiral, nasprotno, dopustil sem jima biti tisto, kar po svoji zasnovanosti sta…

 

Da, skupaj z ovcami, tistimi »divjimi, ki se niti dotakniti ne pustijo«, mi je pri ugotavljanju pomagal, le da je bil on krepko drugačne narave, kot ovce, pa me ni »poznal« samo takrat, ko je nekaj pričakoval od mene, bil je bolj človeku podoben, ovce pa občim. Igra Narave, pač, je pasji rod dejansko sestavljen iz socialnih bitij, ovcam, vseh podob, pa skupnost šteje samo takrat, ko jim koristi…

 

Ste zelo dober človek, pri vas živalim ne more biti slabo, sem slišal, ob odjavljanju Bučka, v krajšem pogovoru. Starejši možakar je izrekel. Nekaj skupnih izkušenj sva doživela, ob »mojih« štirinogih, pa je verjetno na temelju tega presojal.

Ne vem, resnično ne vem koliko zmore biti »mojim« kosmatincem dobro, ali slabo, ob meni, in zaradi mene, vem pa, da vse bolj odganjam misel na to, da bi se podal po novega mladička, pravzaprav mladičko. Ne zdi se mi odgovorno, do bitjeca, glede na moja leta, glede na to, da nimam nekega jamstva, da bom žival preživel, a me, kljub temu odganjanju, vsake toliko popelje do oglasov… mejduš, če bi zasledil nekaj Tisi podobnega, resnično ne vem, če bi se mi uspelo upreti skušnjavi. Ki prav zaradi Babe obstaja, prej je imela družbo, Cucka, zdaj pa – skušam se ji sicer čim bolj posvečati, a vsega časa dejansko ne zmorem preživeti z njo. Njej bi bilo pa tudi to premalo.