Popoldne
sem se odločil počivati. V minulih treh dneh sem kosil in danes dopoldne
dokončal košnjo na skorajda polovici posesti, na delu na katerem hiša stoji, in konkretno zastavil z
obrezovanjem trt in drevja. Jutri nadaljujem z obrezovanjem, tam, kjer je
pokošeno, pa upam, da mi do sobote uspe vsaj večino narediti. Če pa bo kaj
ostalo, potem pa – bo že, bom dokončal preden se, v novembru, še preostale
košnje, in obrezovanja, lotim. Ni mi do tega, da bi se še s časom obremenjeval…
V
zadovoljstvo ob potekajočem delu mi je šinilo nezadovoljstvo, zaradi knjige. Rečeno
je bilo, da naj bi bila izdelana do petindvajsetega, včeraj pa sem zvedel, da
je sicer že natisnjena, a da bodo sedaj dan, dva zadevo sušili, preden se
podajo v vezavo. Pa bo, če se spet kaj ne zalomi, do konca tedna narejena.
Prav, že toliko časa čakam, da – mi bo pa v prihodnjem tednu v roki dospela. Bo
že…
V
decembru se mi obeta pot v rojstno mesto, v Ljubljano. Celo dvakrat. Po centru
se bova motala, Mala in jaz, pa mi že sedaj misel na iskanje parkirnega
prostora nejevoljo zbuja. Če si brez nekih obveznosti, še gre, imaš časa na
pretek, midva pa bova morala dospeti ob določenem terminu in samo upam lahko,
da ne bo jutranje zgoden. Ne bi je ob treh, štirih zbujal in ji dneva pokvaril,
vendar – bo že…
V
želodcu mi kruli. Že kar nekaj časa, pravzaprav že od jutra, in do sedaj sem se
raje drugim stvarem namenjal, pa odmahnil z roko češ bo-že, zdaj pa mi je tega
bo-že dovolj – na hitro bom nekaj jajc spekel, da odpravim zalogo in lakoto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar