Odraščal sem…

… ob televizijskem in radijskem sprejemniku, ob magnetofonu, kasetofonu ter predvsem – ob knjigah…

Že kot otrok sem spoznal kaki, melono, lubenico, tudi kaviar, in vožnjo v mercedesu… že kot otrok sem užival ob poslušanju Staneta Kavčiča, Toneta Pavčka, pa še koga…

Že kot otroka so me vzgajali v kar-z-lastnima-rokama-narediš-na-pošten-način in v skromnost… že kot otrok sem v zgodbi svojega rodu segel pol tisočletja v čas…

 

Kar-z-lastnima-rokama-in-pošteno mi je ostalo do danes. Tudi skromno znam in zmorem.

Ostale so mi knjige, tudi v slikah se zmorem najti, od »tehnike« mi je zares ljub le računalnik, ker mi pomaga besede loviti.

Ostala sta mi Kavčič in Pavček… pa še kdo.

 

Nikoli se nisem rinil v prve vrste, še huje, vselej so mi bile nadležne, obenem mi ni bilo treba, ko bolje pogledam, nikogar pred seboj, še manj nad seboj, ne vidim.

Nikoli me želodec ni gnal, nikoli mi rit ni bila os Sveta.

Morda bi bolje šel skozi živetje, ko bi drugače, tako kot obča ničevost počne, vendar – zagotovo me, v takšnem primeru, ne bi bilo, vsaj samemu sebi ne bi priznal tega, da sem dospel do življenja, da imam obraz, da sem ga uspel ohraniti.

 

Odraščal sem, in odrasel, obenem si v mnogočem nisem dopustil odrasti. In nisem »ponosen« na Triglav, na Savo, Dravo, Muro, ne na žgance, ne na jodlanje, imam krepko pomembnejše zadeve nositi v sebi. Bedak, ki sem vse življenje predvsem – iskal človeka!

 

Razmišljam, da bi odstranil neko staro jablano. Sicer zmore plemenite sadove roditi, vendar – vsepovsod so se črvi razplodili! Črvov pa ne maram.